Buče v kulinariki

Buče nimajo veliko hranljivih snovi in kalorij, zato so primerne za ljudi, ki hujšajo. Vsebujejo pa minerale, vlaknine in nekatere vrste tudi sladkor, predvsem pa mnogo vode. Meso zimskih buč vsebuje razmeroma veliko vitamina A, ki je poleg drugega antioksidant.

Buče lahko razvrstimo po različnih vidikih. Botanično sodijo skupaj s kumarami, melonami in lubenicami v družino bučnic (Cucurbitaceae). Za kulinariko je zelo pomembno razlikovanje letnih in zimskih buč. Letne buče uživamo mlade, ko imajo sočno meso in nezrela semena. Sejemo jih maja, potem ko ni več nevarnosti slane, lahko pa v šotine lončke že aprila kakšen mesec pred slano. Potrebujejo veliko prostora, organskega gnojila (zelo primerna osnova je kup komposta ali hlevskega gnoja) in vode. Zalivamo v globino. Nabiramo jih od julija naprej. Uživamo predvsem majhne plodove, včasih kar s cveti vred. Sicer so pa cveti tudi užitni in jih mešamo v solato ali nadevane ocvremo na olju. Najbolj znana vrsta letnih buč so zucchini, ki variirajo od temno zelenih do živo rumenih podvrst. Rumeni so okusnejši in mehkejši. Letne buče, zlasti zucchinije, lahko uživamo tudi presne, npr. v solati. V kulinariki je zelo cenjena rumena skupina ukrivljeni vrat z značilno kljuko na eni strani. Ta buča ima bolj kompaktno strukturo, zato je primernejša za jedi, pri katerih naj kosi ohranijo obliko (npr. ocvrtnjaki). Enako velja za ploščati leteči krožnik, ki ima značilno krožnikovo obliko. Sicer pa pripravljamo letne buče na vse načine, od solate do pečenja na žaru. Pečemo jih na aluminijasti foliji in namažemo z oljem.

Zimske buče sejemo prav tako v maju, lahko šele v juniju, nabiramo pa jih od septembra do novembra, ker morajo biti zelo zrele in imeti tršo lupino. Tedaj dobijo tudi svoj značilni sladki okus in svojsko aromo. Nezrele so vodene in brez okusa. Zimske buče so znotraj rumene, oranžne ali roza, redko bele. V hladnem prostoru z dobrim zračenjem jih hranimo vso zimo. Sicer pa jih lahko tudi zmrzujemo. Zelo se razlikujejo po velikosti. Majhna kraljevska buča, primerna za eno osebo, ima valovito površina, ťbundevaŤ pa lahko tehta 10 kilogramov in več. Banana je dolga in ozka kot sadež, po katerem ima ime. Kar 23 metra pa je dolga kačja buča. Brez dvoma pa je najokusnejša zimska buča maslenka, huškaste oblike in precej sladka. Okrogli pumpkini majo valovito rumeno ali rdečo površino. Zlasti ameriška kuhinja jih visoko ceni. Zimske buče imajo povsem drugačen okus kot letne, zato iz njih pripravlamo mnoge jedi, ki jih z letnimi ne moremo, npr. bučji zavitek.

Iz zimskih buč pripravljamo slane in sladke jedi. Dobre so v omakah, juhah, lahko jih pečemo in paniramo, iz delamo tudi nadeve za ite in zavitke, torte in rogljiče. V ta namen jih pripravljamo podobno kot korenje (npr. za korenovo torto). Odličen je bučni kompot. Iz zimskih buč lahko celo skuhamo znanosrbsko ťsladkoŤ. V kosih ali naribane se odlično obdržijo v zmrzovalniku.

Med zimske buče sodi tudi špagetna buča ali špagetarica, čeprav ima precej drugačne kulinarične značilnosti. Skuhamo jo v vodi ali v sopari, nato prerežemo in postrgamo z vilicami. Meso razpade na dolge trakove, iz njih delamo iste jedi kot s testeninastimi špageti. Le da manj redijo.

Večje buče razrežemo, vendar jih moramo poten hitro uporabiti, čeprav se držijo v hladilniku več dni. Majhne vrste buč (npr. kraljeva buča) so primerne za nadevanje. Prerežemo jih na polovice in napolnimo s primernim nadevom. Uporabimo celo semena. Popečemo jih, posolimo in postrežemo s pivom.

Žal so zimske buče v Sloveniji redke, čeprav jih je včasih mogoče kupiti na ljubljanskem trgu. Tudi najokusnejše letne buče (npr. ukrivljeni vrat) je težko dobiti.

Med recepti si lahko ogledate več kot 600 receptov za pripravljanje letnih in zimskih buč. Med njimi so bučne juhe, buče v omaki, omlete iz buč, pečene buče, bučni pire, bučne pite, bučni pudingi, bučni zavitki, bučne pogače, bučni cmoki, bučni žlinkrofi, buče z jabolki, bučni kompot ipd.

Pa dober tek!