Skrivnosti entomorfagije

V mnogih preprostih plemenih, npr. pri Aboridžinih v Avstraliji, veljajo termiti in črvi podlubarji še vedno za veliko poslastico. V nekaterih afriških pokrajinah pa so termitnjaki last posameznih družin in se jih nihče drug ne sme dotakniti.

Konec koncev tudi tako imenovani civiliziranci še danes nehote in nevede uživamo žuželke. Entomorfagija (žuželčja kulinarika) je odkrila, da poprečen državljan razvitega sveta pospravi v svojem življenju kakih pol kilograma žuželk. Mokarji (tenebrio molitor) in drugi hrošči ter njihove ličinke, ki se prehranjujejo z moko, zaidejo v žitna zrna, z njimi vred jih zmeljejo mlini, potem pa ostanejo kot temne pike v kruhu. Mokarji ne morejo biti strupeni, saJ so narejeni iz moke! Veliko žuželk in mehkužcev pa pojemo v slabo oprani solati, mnogo jih je v zelenjavi, iz katere kuhamo juhe in razne omake. Mnogo ličink pa pospravimo s z zrnatimi sestavin in v črvivemu sadjem. Očitno nam pojedene žuželke niso škodovale, saj še nismo slišali, da bi kdo od njih zbolel.

Večina žuželk je užitnih, mednje sodi kar 1.462 ugotovljenih vrst, strupene pa so redke, npr. metulji ter njihove ličinke in bube. Nekatere so neužitne zaradi slabega okusa (listne stenice) ali ker so preveč drobne (listne uči). Entomorfagoška kulinarika prišteva med posebno okusne vrste kobilice, čričke, ščurke, mokarje, termite in mravlje ter med črvi deževnike. Žuželke vsebujejo veliko beljakovin, maščob in mineralov. 100 gramov čričkov vsebuje 121 kalorij, 12,9 gramov beljakovin, 5,5 gramov maščobe, 5,1 gram ogljikovih hidratov, 75.8 gramov kalcija, 185,3 miligrame fosforja, 9.5 miligramov železa, 0,36 miligramov vitaminov B, 1,09 miligramov riboflavina in 3,10 miligramov niacijna. Prehrambena vrednost pa je večja kot pri sesalcih.

Kljub temu pa nas žuželke kot jestvine odbijajo, se nam gnusijo in na naši nedavni anketi je kar 41% ljudi izjavilo, da bi rajši umrli od lakote kot jedli žuželke (verjetno bi se še pred smrtjo premislili in jih z odporom pogoltnili - spomnimo se, kako so ponesrečenci z letalom v Andih pred več desetletji jedli celo človeško meso in tako preživeli). Največ glasov so dobile kobilice, 25,5%, verjetno zato, ker večkrat beremo, da jih severni Afričani uživajo. Enako velja za termite, mravlje pa se nam manj gnusijo zato, ker jih slikanice prikazujejo kot hrabre bojevnike in jih redko najdemo v odpadkih.

Razlog za naš odpor je prvenstveno psihološki in socialen - v naši kulturi jih pač nihče ne uživa in spremlja jih slab glas (»gnusoba, packarija«) nekateri ljudje ob poskusu, da bi jih jedli, tudi bruhajo. Da gre res samo za socialno navado dokazujejo številne kulture, v katerih so žuželke pogosto na jedilnih mizah.

Entomorfagi se sprašujejo, ali ne bi ravno žuželke nasitile lačne prebivalce sveta in dvignile raven prehranjenosti. Možnosti so skoraj neomejene.

Večji problem je dobavljanje žuželčje hrane. Najpreprosteje jih je uloviti na deželi. Vendar naloga ni enostavna, posebno za prebivalce mest, ki ne poznajo užitnih žuželk in se lahko tudi poškodujejo. Žuželke v mestih so pogosto okužene ali strupene zaradi pesticidov, ki jih preživijo bolje kot sesalci.

Drugi način jih je kupiti v posebnih trgovinah, žal jih v Evropi ali Ameriki skorajda ni. Včasih jih je mogoče kupiti v trgovinah z domačimi živalmi, kjer jih prodajajo za pičo. Na mnogih azijskih in afriških trgih je pa lažje priti do njih, ker jih prodajajo kar na stojnicah.

Tretji način pa je gojenje žuželk doma, ima to prednost, da se hitro razmnožujejo in potrebujejo le preprosto krmo (travo, zelenjavo, včasih celo les, prah in sadje). Res pa krma daje žuželkam tudi poseben okus. Nekatere žuželke ni težko gojiti, mokarje pustimo kar v vrečki z moko. Za čričke si postavimo dovolj prostorno in visoko posodo (primeren je akvarij), na dnu zravnamo nekaj prsti, vložimo mokro krpo in dodamo krmo (zrna, travo in zelenjavo). Položimo na dno škatlo za jajca, da nanjo črički izležejo jajčeca. Čez nekaj mesecev postanejo »godni«.

Žuželke pripravljamo na enak način kot večje živali: najprej jih moramo očistiti, osušiti in potem skuhati. Mnogi jedci jim tudi odstranijo glavo, krila in okončine (da ne zaidejo med zobe). Črički radi pobegnejo. Da žužki ne migetajo po krožniku, jih vložimo za kratek čas v vrečko in v hladilnik. Ohlajene stresemo na prtič in obrišemo.

Zdaj pa še nekaj kulinaričnih napotkov. Mnogi žužkojedi jih uživajo presne. Če so posušeni (npr. kobilice), postanejo krhki in hrustljavi. Iz njih pripravljajo razne entomorfaloške specilitete.

Dr. Fu Manču