Velikonočne jedi

Med prazniki potekajo številni cerkveni rituali, slavnostni družinski  obredi, igre, na primer trkanje pirhov in metanje kovancev v  pirhe, pri trkanju dobi jajce tisti, katerega jajce se ne razbije, pri zabijanju kovancev pa pobere denar tisti, ki mu kovanec obstane v jajcu. V anglikanskem svetu se ljudje tudi obdarujejo.

Cvetna nedelja je zadnja nedelja pred veliko nočjo in obuja Kristusov prihod v Jeruzalem. Verniki nosijo v cerkve butare, narejene iz brinja, oljke, za otroke pa so najpomembnejše pomaranče, privezane nanje. Reveži so pripenjali tudi jabolka, saj so bile nekdaj pomaranče zelo drage in si jih niso mogli vsi privoščiti.

Za veliki petek se ne priporočajo mesne jedi. Zanje velja strogi post. Dovoljeno pa je uživanje rib,  Slovenci imamo najraje postrvi in  polenovke.

Velika noč se navezuje na poganske praznike vstajenja, novega življenja. Podoben praznik so praznovali stari Germani in ga imenovali ostarun, iz česar je nastal Ostern. Veliki noči naj bi ustrezala rimska boginja Aurora in grška boginja Eos. V večini slovanskih jezikov so veliko noč imenovali "veliki dan" ali "velika noč". V hrvaščini beseda uskrs pomeni vstajenje, nekdaj pa so jo poimenovali "velja noč".

V pravoslavni in drugih vzhodnih krščanskih cerkvah je Velika noč poglavitni praznik. V Grčiji imajo tradicionalno kosilo mageiritsa, sesekljane jagnječje ledvice z zelenjavo in omako iz jajc in limono. Pirhi so pobarvani svetlo rdeče, kar naj bi simboliziralo Kristusovo kri in večno življenje.

Mnogi velikonočni obredi in rituali pa so se razvili neodvisno od Cerkve. Že od nekdaj je bil to čas praznovanja in jedenja.  Danes je velika noč (podobno kot božič) komercialni praznik, pošiljamo milijone kartic po vsem svetu, prodajamo čokoladna jajca, zajčke in drugi rekvizite preteklosti. Zares, zakaj bi zaničevali pretekle običaje, rajši jih vključimo v sedanji svet.  Rrazveselila me je  anketa na Kulinarika.net, ki kaže, da preko 90% obiskovalcev sami barvajo pirhe, čeprav jih je mogoče kupiti za majhen denar (celo lepše) v supermarketih. Nekdaj se je vsa družina zbrala na slavnostni velikonočni večerji, danes ni ostalo od nje skoraj nič. Morda potica, ki pa jo poje vsak zase, pogosto kar v avtomobilu.

V anglikanskih deželah so glavne velikonočne jedi pečeno jagnje, sadno pecivo z enajstimi marcipanovimi kroglicami (11 apostolov).  Barvanje jajc še ni izumrlo. V skandinavskih deželah barvajo pirhe, ki jih potem otroci, ki hodijo od hiše do hiše, zbirajo. Znana velikonočna jed je velikonočni kruh (s sadnimi koščki), ki ga pečejo v mnogih deželah, posebno na vzhodu Evrope.

Pirhi so najpomembnejši. Barva jih vsa družina, posebno otroci. Danes se uveljavljajo tudi čokoladna jajca. Jajca simbolizirajo novo življenje. Vsaka družina pripravi veliko pirhov, ki jih kasneje pojedo ali darujejo prijateljem in znancem. Pirhe pozna skoraj polovica Evrope, zlasti slovanske dežele. V Sloveniji jih poznamo kot pisanice, najlepše izvirajo iz Bele Krajine.

Jajca so glavna sestavina »menihov«. Iz testa spletemo kito, ki se zgoraj končuje v krušnem  zaključku (pokrivalu), v katerem je pirh. Spletenina nekako spominja na meniško kapuco.

V Sloveniji je velikonočna kulinarika  še vedno živa, čeprav izumira. Na žegnjanje so žene in dekleta nosila tipične velikončne jedi, kot so: v testo zapečena gnjat, šunka, hren, pirhe, »meniha«, orehovo potico, ponekod pa še kaj drugega, na primer nadevani želodec. Te jedi so potem ponudili pri velikonočnemu obedu z nekaterimi dodatki.

Najstarejša  slovenska velikonočna jed pa je juha aleluja. Jedli so jo predvsem reveži. Skuhali so jo iz posušenih repinih olupkov, ki so ji dodali krompir ali ajdovo kašo, bogatejši kmetje tudi nekaj svinjske masti ali ocvirkov.  V spomin nanjo si tudi sami skuhajmo kdaj pa kdaj, zlasti v velikonočnem času, juho alelujo, da bomo vedeli, kako trdo je bilo življenje naših dedov in pradedov.