Dober dan, gospod Božiček!

Praznovali so ga že v 16. stoletju, čeprav tedaj še ni bil obdarovalec, niti ljubitelj otrok. V stoletjih, ki so sledila, ga je prevzel skoraj ves krščanski svet. V Angliji ga imenujejo Father Christmas, v Ameriki Santa Claus, v Srbiji Bata Božič, v Franciji Pere Noel, v špansko govorečih deželah Papa Noel, v Italiji Babbo Natale, v Armeniji Kaghand Papik in v Romuniji Mos Cracium. Tako vidimo, da je Božiček prvi resnični državljan sveta. Nekaj časa se je uveljavljal tudi četrti dobrotnik, Sveti Nikolaj, ki se je kasneje zlil z Božičkom in predvsem z Miklavžem. Uradno pomeni Nikolaj Miklavža, v vsakdanji rabi pa uporabljamo besedo Miklavž. Sveti Nikolaj je bil grški škof v 4. stoletju, ki je razdal vse svoje premoženje. Umrl je med mučenjem. Ponekod ga še danes praznujejo kot dobrotnika. Ime Božiček pa je nastalo v 15. stoletju, zasledimo ga v knjigi Selden v pesmi:

Dober dan, dober dan, moj gospod Božiček (Christemas)
Dober dan, gospod Christemas, naš kralj
za vsakogar, bodisi za starega ali za mladega,
ki se veseli tvojega prihoda
dober dan!

Božiček Fotografija:  Najbolj znana fotografija Thomasa Nasta Božička, objavljena v Harper's Weekly 1. januarja 1881.  Vir: Wikipedia

Božiček obdaruje otroke na Sveti večer (med 24. in 25. decembrom). Prišel naj bi iz Severnega tečaja ali redkeje iz Aljaske ali Laponske v Finski s sanmi, v katere so vpreženi severni jeleni. V angleško govorečih deželah ga prikličejo otroci s pesmijo The night before Chistmas. Ta potem obiskuje otroke in jih obdaruje. V hiše naj bi se splazil skozi dimnik, ne da bi se umazal.

V pesmi so zapisana celo imena severnih jelenov, a med njimi ni Rudolfa. Jelenček Rudolf se je pojavil prvič šele v letu 1939 v pesnitvi Roberta L. Maya, ki je bila podlaga za znano popevko Johnnyja Marksa: Rudolph, the Red-Nosed Reindeer (Rudolf, jelenček z rdečim nosom). Božička so spremljali škrati. Mit o Božičku se je razširil iz Amerike tudi v druge dežele sveta, zlasti preko ameriških filmov in glasbe.

Nekoč v Sloveniji sedanji Božiček ni bil znan - na božič so Slovenci praznovali dan Jezusovega rojstva in so verniki praznovali Jezuščka, ki naj bi obdaroval otroke in verne ljudi. Le ponekod se je prijel nemški običaj, da na božič otroke obdaruje Kristkindl (nemško: Christkind - Dete Kristus), ki so ga poslovenjeno imenovali tudi Božiček (tj. Mali Bog oziroma Dete-Bog).

Slikar Ben Jonson je že leta 1916 upodobil Božička kot starega moža kakih 70 let, z dolgo belo brado, dolgimi nogavicami, vezmi, kronanim klobukom, kot ga v glavnem poznamo tudi danes. Še starejša je slika Thomasa Nabbelsa iz leta 1638. Božiček je nosil kožuhovinasto haljo in pokrivalo. Predrugačile so ga šele podobe v reklamnih oglasih Coca Cole leta 1930, slikar Thomas Nast ga je prikazal v rdeči halji, obkroženi z belo kožuhovino, ohlapnim klobukom, velikimi rjavimi nogavicami in z vrečo darov na hrbtu. Pred nekaj leti so se na ameriških ulicah pojavile tudi Božičkinje. Včasih in ponekod Božiček ni samo obdaroval, ampak je bil tudi sam obdarovan z darili, kot so kozarec Sherryja ali vina, pogačo, piškoti, čokalado, ki so ga čakale na mizi. V zadnjih desetletjih je Božiček prikazan tudi z elektronskimi posredniki, z neonskimi silhuetami, ki plezajo po balkonu ali žlebu v hišo. Ponekod otroci še danes pišejo pisma s prošnjami in jih položijo na nočno omarico ali stol.

Božiček je prodrl tudi v otroško slovstvo. Posvečenih mu je mnogo knjig in slikanic, žal ne pri nas. Znana je tudi pesem Oče Božiček z leta 1976.

V prejšnji državi Jugoslaviji so poskušali Božička nadomestiti z Dedkom Mrazom. Razlogi so bili ideološki in politični. Ponekod ga še danes praznujejo v šolah, vrtcih, starostnih domovih in tudi v družinah.

Dedek Mraz temelji na ruskih legendah (ded Moroz), prihajal naj bi iz ruskega mesta Veliki Ustjug, kjer so ga že leta 1999 začeli tržiti v projektu Domovina Dedka Mraza. Poročen naj bi bil s starko Zimo (Zimo staruho).

V Sloveniji smo ga poslovenili. Zanimivo je, da se starka Zima pri nas ni prijela. Živel naj bi pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa ga je oblekel v kožuh s slovenskimi vzorci in polhovko na glavi. Ob koncu leta se je pripeljal s kočijo z lipicanci iz Kekčevega kraljestva pod Triglavom, se ustavil na ljubljanskem gradu in se s vzpenjačo pripeljal na Krekov trg. Tam je obdaroval otroke, ki so ga nestrpno pričakovali. Spremljali so ga snežaki, medvedi, zajci, ljubljanski zmajčki in druga pravljična bitja. Naš glasbenik Janez Bitenc mu je celo posvetil pesem:

Siva kučma, bela brada,
topel kožuh, zvrhan koš,
joj že prišel je med nas
dobri stari Dedek Mraz.

Pesem je tudi uglazbil. Novo leto, ko nas obišče dedek Mraz, pa nikoli ne mine brez njegove že kar ponarodele otroške pesmice »Siva kučma, bela brada«.

Po padcu komunizma sta se »spopadla« Božiček in Dedek Mraz. A sta oba ostala na slovenski sceni. Ni čudno, otroci pridejo na ta način do več daril. Značilen članek z naslovom Bitka med dvema zmagovalcema je izšel v Delu decembra 2010. Dnevnikova anketa pa je na vprašanje Ali naj Dedek Mraz ostane poleg drugih dobrih mož dobila odgovore: 81,1% naj ostane in 7,2 % naj se odpravi. Ninamedia pa je istega leta dobila na vprašanje Kdo v novoletnem času obiskuje vaše otroke oziroma otroke sorodnikov? dobila odgovore 36,8% oba, 28,2% Božiček 11,3% nobeden in 6.9 % ne vem.

Decembrski dobrotniki so nekdaj darovali otrokom predvsem slaščice in sadje. Šele kasneje, ko je zrasel ljudem življenjski standard, so postali bolj darežljivi. Darovali so tudi knjige, plišaste lutke in podobno ceneno blago. Še kasneje so prišli na vrsto daljinsko vodeni avtomobili, letala ipd. Zdaj med krizo so darovi spet bolj skromni. Vsaj za večino prebivalstva.

Čeprav so decembrski svetniki bolj naklonjeni otrokom, pa si bolj v šali tudi odrasli darujejo darila z besedami »To je pa za Božička.« Seveda so ta darila dražja. Medtem ko si »navadni državljani« darujejo nakit iz mačjega zlata, pa tajkuni ne skoparijo niti z diamanti.