Hrana v slikarski umetnosti

Celo Picasso je slikal jedi. Le ženska golota je bila bolj pogosto na platnu. Največkrat so slikali hrano italijanski umetniki.

Sicer pa slike s hrano razdelimo v več skupin: slike ostankov hrane (pojedin), hrane v pripravi in dokončanih jedeh, ki so kuhane ali surove, na mizi ali kaki drugi ravni površini.

Tihožitje z zaveso Paul Cézanne, 1898/99, olje na platnu, 53 x 72 cm, Sankt Peterburg, Eremitaža

Tihožitja s hrano so risali že stari Grki (Parrhasius) in Rimljani Petronius). Na mozaikih očiščenih Pompejev in Herculaneuma so odkrili slike s posodami sadja. Slike nam tudi kažejo nekdanje priljubljene jedi. S krščanstvom odhajajo sekularne slike v pozabo, kljub temu pa v religioznem obdobju nastanejo znane slike: Pojedina v Levijevem domu, Svadba v Kani, Kristus v hiši Marije in Marte, Zadnja večerja in Večerja pri Emmausu. Od renesanse in baroka naprej pa slikarstvo spet vzplamti, kar dokazujejo Tintorettijeva Zadnja večerja in Veronesijeva Kristus v Levijevi hiši.

Tihožitje z jastogomAbraham Hendrickszoon van Beyeren, olje na platnu, 105 x 130 cm, Zürich, Umetnostno razstavišče

V zgodnji renesansi slikarka Clevesina prikazuje biskvite, školjke, raka, ribe. Veliko slik je v takratnem koledarju bratov Limbourg. Zanimive so slike razkošnih kuhenj. Mnogi slikarji so slikali za dinastijo Medičev. Giovanna Garzoni je slikala fige, stročnice, artičoke in češnje v skledah, okrašenih s trtinimi listi in položenih na Mater Zemljo. Kulinarika v umetnosti se je nadaljevala tudi v naslednjih stoletjih, zlasti v Franciji, kjer je kulinarika cvetela. Renoir je naslikal kosilo na zabavi za tedaj slavno restavracijo Fournaise. Njegov prijatelj Monet mu je sledil, posebno ko je krasil jedilnico v svojem domu. Kulinarične slike sta risala tudi slavna slikarja tudi Manet in Bonnard.

Družinski portreti so bili dostikrat naslikani skupaj z mizami s hrano, jedi pa skupaj s cvetjem. Znana je Carraccijeva slika Mesarjeva trgovina z mesarjem pred velikimi kosi na kavlje obešenega mesa, in Strozzijeva Kuhinja (17. stoletje). Na flamskih slikarijah (Aelst, Beuckelaer) vidimo obilico različnih jedi in kuhinjske opreme . V 19. stoletju so postala tihožitja bolj redka. Bolj so se uveljavili portreti. Vendar tihožitja niso izumrla, Gustave Caillebotte je prikazal hrano s ptičje perspektive. Tudi v znanem Van Goghovem samoportretu se vidi nekaj enostavnih jedi, npr. čebulo. Omembe vredna sta Matissejeva Tihožitje z jajčevci in Harmonija v rdečem (12909). Na rdeči mizi vidimo dve steklenici vina, sadje in zavitke, nad tem pa se sklanja dekle, da priloži dodatne jedi. Suerealisti so nasploh radi slikali hrano. René Magritt (1935) je prikazal bistro z vinom in rezino slanine. Ob koncu stoletja je pravih kulinaričnih slik manj, prevzela naj bi jih pop umetnost, slike pa postanejo bolj banalne.

Tihožitje 1613Floris Claesz van Dyck, olje na lesu, 49,5 x 77,5 km, Haarlem, Muzej Fransa Halsa

Vprašujemo se: zakaj je hrana tako privlačila slikarje, da so jo risali skozi vso zgodovino?

Tihožitja s hrano omogočajo več svobode kot druga tihožitja, kot so npr. pokrajinske slike in portreti. So nasičena z religioznimi in alegoričnimi simboli. Nasploh velja, da je bila religija pogost vir slikarstva in konkretnih slik, npr. upodobitve Zadnje večerje, Križanja (Bramantino), Darovanja v templju (M. Broederlam), Treh kraljev (Bartholomeus Bruyn), še posebno pa slik svetnikov in Marije. Pogost vir je tudi dekoracija prostorov in posnemanje. Islamsko slikarstvo pa je itak omejeno na dekoracijo in je pri tem doseglo prav neverjetno visoko raven .

Globinska analiza pa nam pokaže mnogo več. Gestalt psihologija (Wolfgang Köhler) je odkrila povezanost med obliko in spolom. Ženske oblike so bolj okrogle, mehke in gladke, medtem ko so moške bolj robate in oglate. Za psihoanalitike so sanje in umetnost prežete s spolnim simbolizmom. Ker med znanimi slikarji prevladujejo moški, naj bi bili v ospredju predvsem ženski simboli, npr. cvetje in pri hrani sadje. Po Jungu so človekovi simboli vrojene podobe, arhetipi, ki kažejo vse, kar je človek važnega v svoji zgodovini preživel.

Zadnja večerjaLeonardo da Vinci, 1495-97, mešanica olja in tempere na apnu, 460 x 880 cm, Milano, refektorij, Milostna Mati Božja

Simboli prikazujejo posameznikove primanjkljaje, kar pomeni, da v njih doživljamo to, kar v resnici ne doživljamo, kar je prepovedano in čemur zunanji svet nasprotuje (vendar tudi to, kar zelo pogosto doživljamo in pušča močan vtis).

Vsak pomemben slikar se je hotel izkazati tudi s slikami hrane. Čeprav je v zadnjih desetletjih vsaj v resni umetnosti tega manj, pa so se slike jedi in hrane umaknile v druge žanre – pogoste so v karikaturah, knjižnih ilustracijah, kulinarični reklami in oglasih, na etiketah embalaže in podobnih novotarijah. Slike kažejo Mussolinija in Dolanca pretirano debela, na TV oglasih nam živilska industrija in trgovine pikazujejo slike sadja, zelenjave in mesnih izdelkov, prizore s trgov in kuhinj, dostikrat kot kratke filme in z govorjenim apelom. Pogostejše so fotografije. Vsakdo naj sam presodi, ali je to še umetnost ali ne. Vendar je tega veliko, gledalci TV zaslonov pravijo, da preveč.

Slikanje hrane se bo nadaljevalo. Konec koncev ne pozabimo, da je potreba po hrani ena od temeljnih človekovih potreb, zato ni nenavadno, da je tako odmevna tudi v slikarstvu. Manj v drugih panogah umetnosti, ker sta oboje, hrana in slike, vizualna doživetja.

Tihožitje z glasbenimi inštrumentiPieter Claeszoon, 1623, olje na platnu, 69 x 127 cm, Pariz, Louvre