Hren

Opis

Hren je kak meter visoka trajnica s krepkimi listi in dolgo, čvrsto, debelo korenino. Ima tri vrste listov: spodaj so veliki, podolgovati na dolgih pecljih. Sledijo listi s krajšimi peclji, na zgornjem delu pa dolgi suličasti listi. Socvetja sestojijo iz majhnih, belih cvetov. Hrena se je težko znebiti, ker ima globoko korenino, iz katere požene nova mladika. Zato rezanje ne pomaga. Del korenine največkrat ostane v zemlji. Korenina je belo rumena, znotraj pa samo bela. Ima izjemno pekoč in dražeč okus in vonj, ki naribana izzoveta solze. Aroma izhjaja iz alilnega in butilnega gorčičnega olja. Hren ima zelo veliko vitamina C.

Gojenje

Hren je divja rastlina, raste povsod po Evropi in Ameriki, pravzaprav je plevel, ki se ga je nemogoče znebiti. Razmnožujemo ga z delitvijo korenine.

Hrena ni težko saditi. Korenino vkopljemo jeseni ali zgodaj spomladi v pognojeno zemljo. Na klimo rastlina ni občutljiva. Korenina prezimi pod zemljo. Raste tudi divje na opuščenih njivah.V trgovinah z dišavami dobimo nastrganega v majhnih vrečkah, v tubah ali kozarcu, v zelenjavnih trgovinah pa korenine. Če uporabljamo hren v prahu, mu moramo pred uporabo priliti vodo.

Uporaba

Prodorni vonj in pekoč, oster okus nastaneta šele ko hren naribamo ali narežemo. Nedotaknjen koren je brez vonja. Uporabljamo ga za pikantne omake, ki jih ponudimo k mesu, ribam ali jajcem, pomešanega s skuto poznamo kot sirni namaz. Najmočnejši je nariban in takega ponudijo v severni Evropi k ribam, pri nas pa k šunki. Pozna ga tudi judovska kuhinja. Običajno njegov oster okus omilimo s kakšnim dodatkom, kot na primer z jabolki, smetano ali trdo kuhanimi jajci. Omake s hrenom so hladne ali le rahlo segrete, saj mu vročina vzame ostrino. Koren hrena je lahko precej dolg, vendar ni cel uporaben. Tanjše izrastke odstranimo in ostrgamo umazanijo – pa ga še zmeraj ostane več kot ga enkrat lahko porabimo. Naribanega ne moremo shraniti, ker na zraku potemni, izgubi ostrino in zagreni. Bolj prikladno je, če ga kupimo že pripravljenega v kozarčkih v kisli ali smetanovi izvedbi.

Poleg korena lahko s pridom uporabimo tudi mlade spomladanske liste, ki imajo blažji okus. Dodajamo jih solatam. Prekuhana mlada stebla so tudi menda prav okusna.

V Ameriki je nepogrešljiva sestavina cocktaila Bloody Mary.

Zgodovina

Hren so poznali že stari Egipčani, okoli 1500 p.n.š., najdemo ga tudi na stenski sliki v Pompejih – vendar le kot zdravilno rastlino. Stari Grki so ga uporabljali za masažo križa, med renesanso pa se je razširil po Evropi za rabo v kuhinji, najprej v srednji Evropi odtod pa na sever in zahod. Staro francosko ime: »moutarde des Allemands« kaže na to, da so ga dobili od Nemcev. Konec 17.stoletja ga zasledimo v Veliki Britaniji, kjer je spremljal govedino in ostrige – jedli pa so ga le na kmetih. V Ameriko so ga prinesli priseljenci iz Evrope.

Zdravilni učinki

Sprva je bil hren v rabi sploh samo kot zdravilna rastlina. V srednjem veku je bil cel spisek bolezni, kjer naj bi zdravil ali lajšal težave; naj omenimo le zastrupitve in bolečine v ušesih. Danes je njegov učinek priznan pri krepitvi imunskega sistema in pri prehladu – vsebuje dosti vitanima C. Lahko ga uporabljamo tudi kot zunanje zdravilo – kot kašasto oblogo pri revmi, protinu, išijasu, pikih žuželk. Koristil naj bi celo pri glavobolu: ko vdihnemo ostre hlape, to menda sprosti napetosti in odpravi bolečino v glavi. Pomaga tudi proti kašlju in hripavosti. Pri boleznih mehurja in ledvic pa se ga moramo izogibati, isto velja za ljudi z razjedo na želodcu ali pri motnjah delovanja ščitnice. Ugotovljeno je tudi, da koren hrena vsebuje snovi, ki preprečujejo rast bakterijskih celic.

Zanimivosti

Ljudska vraža pravi, da s koščkom korenine v denarnici, ta ne bo nikoli prazna. (Japajade!)

Žlička hrena ima samo 6 kalorij in nobene maščobe (ha!).

Sorodnik hrena je japonski wasabi Eutrema wasabi, ki je zelo podobnega pikantnega okusa. V glavnem ga uporabljajo le Japonci v svoji kuhinji. Raste kot divja rastlina ob gorskih potokih in to kar več let preden ga izkopljejo. Očiščen, olupljen in nariban je svetlo zelene barve. Ponudijo ga k sušiju, sašimiju, v juhah. Svežega ne izvažajo, v Evropi ga lahko kupimo v tubah, na Japonskem pa sveže korenine prodajajo v posodah z vodo.

Ime hren se je ohranilo v vseh slovanskih jezikih.