GOJENE GOBE

Že grški zdravnik Nikander iz 2. stoletja pred našim štetjem naj bi na gnoju gojil topolovke, njegovo gojenje so kasneje prevzeli Rimljani. Tudi v 16. in 17 stoletju so "sadili" topolovke in jih tako razmnožujejo še danes. Gojili so tudi druge gobe, na primer nožičarko, ostrigarja, livko, vijoličasto kolesnico, pozneje pa so vse te gobe zasenčili gojeni kukmaki. Pred dobrimi sto leti se je njihovo gojenje razširilo iz Francije po vsem svetu in danes jih dobimo malone v sleherni samopostrežnici in boljši restavraciji. Gojijo jih na konjskem gnoju v zaprtih ali odprtih prostorih, zato jih moramo dobro očistiti, da odplaknemo mikrobe. Na drugem mestu pa so gojene gobe šiitake ali japonski korenovec. Prihajajo iz Japonske in so se prav tako razširile po vsem svetu. Začetki gojenja segajo 2000 let nazaj. Gojijo jih v gozdovih na hrastovih ali kostanjevih odžaganih hlodih. Imajo čudovit, edinstven okus, ki ni podoben okusom naših gob. Poleg tega naj bi bile zdravilne, ker naj bi povečevale odpornost organizma proti raznim virusom in tumorjem ter zniževale holesterol v krvi. Kupujemo sveže (na primer v večjih marketih in na ljubljanskem trgu) in suhe (v vseh trgovinah z azijsko prehrano). Sušene šiitake niso narezane na rezine, temveč so celovite. Vsebujejo veliko beljakovin, vitaminov (npr. B12, ki ga vrtnine nimajo), vlaken, fosforja, železa in kalcija in nič holesterola. Šiitake lahko nadomeščajo naše vsestransko uporabne gobe v večini jedi. Največkrat pa jih dodajamo jedem kot aromo. Kupljene gobe obrišemo s krpo, vendar jih ne namakamo vnaprej, ker prevzamejo preveč vlage. Suhe gobe pred uporabo namakamo 30 minut v mlačni vodi. Odstranimo jim kocene in uporabljamo samo klobuke. Razrežemo jih na tenke pasove in uporabimo v juhah, omakah in mesnih jedeh, rižu in testeninah. Odlične so popečene na maslu in postrežene kot priloga drugim jedem, zlasti zelenjavnim. Iz njih pripravimo okusen namaz. Vodo, ki ostane od kuhanja, uporabimo kot zalivko.