ZGODOVINA GOBJE KULINARIKE

Gobe so ljudje uživali verjetno že v najstarejših časih. Visoko so jih cenila kulturna ljudstva starega veka. V Egiptu so jih nabirali in pošiljali na dvor faraonom kot specialiteto, ki naj bi dajala telesu posebno moč. Grki so jih imenovali broma theon ali hrana bogov. Ker so zrasle tako rekoč čez noč, so mislili, da jih sejejo bliski z neba. Filozof Teofrast pa je ugotovil, da so rastline. Veliki ljubitelji gob so bili Rimljani, tudi sicer veliki gurmani. Julij Cezar je ukazal, da smejo nekatere vrste gob (karželjne in gomoljike) uživati le bogati patriciji. Preprosta ljudstva so povezovala uživanje gob s čarovništvom. Pripisovala so jim nadnaravno moč. Ta vera izvira iz strupenosti gob. Ljudje so opazili, da povzročajo bolezen in smrt. Z njimi so zastrupljali svoje sovražnike. Nekatere gobe imajo tudi halucinogene lastnosti in povzročajo privide. Indijanski šamani plemena Meskalerov so jedli gobe, ki vsebujejo mamilo meskalin. Gobjih vrst s podobnim učinkom je več. Morda sodi mednje naša noroglavka. Uporabljali so jih tudi kot zdravilo (z njimi so zdravili Hipokrat in Kitajci). Gobja kulinarika pa je vzcvetela v Franciji v dobi kralja Ludvika XIV. Dvorni kuharji so odkrili celo vrsto gobjih jedi, ki jih je kralj zelo cenil. V tej dobi so v Parizu začeli gojiti kukmake v naravnih votlinah. Gojitvene kukmake ponekod še danes imenujejo champignons de Paris. Danes so gobe v številnih deželah važen vir prehrane. Ljudje jih pojedo na tisoče ton na leto. Samo na ljubljanskem trgu naj bi jih prodali kakih 30 ton letno. Najbolj navdušeni gobarski narodi v Evropi so: Nemci, Italijani, Francozi, Švicarji, Čehi, Poljaki, Rusi in ne nazadnje Slovenci. Gobarski narod so tudi Kitajci in Japonci, kjer uživajo gobe že več kot tisoč let. Japonci so odkrili tudi umetno gojenje gob šiitake. Pridelajo jih na sto tisoče ton na leto.