Cimet

Opis

Cimet je posušena notranja skorja drevesa ali grma cimeta. Drevo je zimzeleno, zraste 10-15 metrov visoko in je doma na Sri Lanki. Za začimbo sta pomembni dve vrsti: Cinnamomum verum ali C.zeylanicum to je cejlonski cimet in Cinnamomum cassia, kitajski cimet. Vrsti se med seboj razlikujeta po okusu: cejlonski ima prijeten, blag aromatičen vonj, kitajski pa ima manj fin in rahlo pekoč okus in močnejši vonj.

Gojenje

Do stekleničk z mletim cimetom in skorje, ki jo poznamo iz naših trgovin, pridemo tako, da cimetovo drevo obrezujejo precej pri tleh, da se to razraste bolj v grm kot v drevo. Ko so poganjki - veje dolgi kakšen meter, jih porežejo, odluščijo skorjo v več plasteh, vse do sredice. 6-10 plasti tanke skorje posušijo in zvijejo v svitke, kar poznamo kot cimetovo skorjo. Čim tanjše so plasti, tem finejši sta okus in aroma cimeta. Lupina kasije je debelejša in temnejša. Poleg Sri Lanke, od koder dobimo 90% pravega cimeta, ga pridelujejo še na Sejšelskih otokih (nasadili so ga Francozi konec 18.stoletja), na Kitajskem, Indiji in Vietnamu. Iz Indonezije pa dobimo 40% kitajskega cassia cimeta.

Uporaba

Ko omenimo cimet, se najprej spomnimo na omamen vonj kuhanega vina ali medenjakov, ki smo jih ravno vzeli iz pečice.V evropski kuhinji se cimet uporablja pri peki, kot dišava, pretežno za slaščice, na primer za dišavljenje kompotov, vročih napitkov, pri peki medenjakov in božičnega peciva (medenjaki). V drugih kuhinjah pa se cimet uporablja pri mesnih jedeh, na primer v maroških »tagine« jedeh, je tudi sestavina začimbne mešanice »garam masala« in curryja.

Zgodovina

Cimet je ena najstarejših začimb. Že v 14.stoletju so arabski trgovci poznali in cenili cejlonski cimet. Krištof Kolumb je mislil, da ga je našel 1492 na Kubi, toda najdena skorja je bila verjetno zvrsti »canella«, t.j. divji cimet. Nazadnje so ga leta 1505 našli Portugalci na Cejlonu in to je bil eden od razlogov za zavzetje otoka. Ko so jih l.1636 na otoku zamenjali Nizozemci, so uvedli monopol na cimet in tudi začeli z načrtnim sajenjem drevesc. Po britanskem prevzemu oblasti 1796 je Vzhodno indijska družba prevzela tudi monopol in ga obdržala vse do 1833, ko se je trgovina s to začimbo sprostila, saj so medtem mesto cimeta že prevzele druge, bolj popularne novosti: kava, čaj, sladkor in čokolada.

Zdravilni učinki

Cimet ima tudi zdravilne učinke, včasih je veljalo, da je učinkovit pri prehladih , pri diareji in drugih prebavnih težavah. Šele nedavno pa so odkrili, da cimet pri diabetikih (tipa II) učinkuje na nivo sladkorja v krvi. Ta učinek še ni popolnoma dokazan, saj učinkuje na padec sladkorja samo trenutno. Prav tako ni dokazano, da bi cimetovo olje odganjalo insekte, še posebej komarje, čeprav ljudski glas prisega, da je to res. Prav tako naj bi imelo skrajno neugoden učinek na komarjeve ličinke. Morda pa je to le urbana legenda.

Zanimivosti

Kitajski cimet cassia vsebuje tudi kumarin, ki pa je zdravju škodljiv. Vsebnost kumarina se znatno razlikuje od vrste: medtem ko ga cejlonski cimet vsebuje le 0,02 g na kilogram, ga vsebuje cassia kar 2 g na kilogram. Težava je v tem, da pri mletem cimetu ne vemo, kaj smo kupili. Ponavadi sta namreč obe vrsti pomešani, ker cejlonska vrsta manj prodorno diši in aroma tudi prej mine, zato mu dodajajo cassio, ki je tudi cenejša. Uživanje kumarina škodljivo vpliva na jetra, pri poizkusih na podganah pa so ugotovili, da v velikih količinah povzroča raka. Vendar, če s hrano zaužijemo 0,1 mg kumarina na kilogram telesne teže na dan - smo lahko popolnoma brez skrbi. Ker so leta 2006 v več nemških zveznih deželah v pekovskih izdelkih in slaščicah zasledili tudi do 40krat prekoračeno priporočeno vsebnost kumarina in izdelkov niso izločili iz prodaje, kot je to zahtevalo Združenje za varstvo potrošnikov, so sledila preprosta navodila: mali otroci lahko pojedo le 3 cimetove zvezde dnevno, odrasli le dva velika medenjaka - v času okoli božiča Nemci pač ne morejo brez svojih tradicionalnih slaščic: medenjakov in cimetovih zvezd. Razen v cimetu najdemo kumarin tudi v dišeči perli, pa tudi v jagodah, marelicah, češnjah, vendar le v zanemarljivo majhnih, neškodljivih količinah.

In še en urbani mit: menda je nemogoče pojesti žlico cimeta, ne da bi se pri tem dušili ali bruhali. Mleti cimet je namreč tako zelo suh prah, da ga je zelo težko požreti, saj se del prilepi na jezik, žrelo in požiralnik, preostanek pa ostane v prahu in ga vdihnemo v pljuča, kar povzroči draženje in dušenje. Izziv je tu in našli so se, ki so se hoteli na vsak način preizkusiti; dokaz so video prispevki na internetu. Ne poizkušajte tega še vi: prekomerno uživanje cimeta namreč povzroči vnetje ustne sluznice in razjede v ustih; prav velike količine pa vplivajo na dihanje, širijo žile, povzročajo zaspanost in depresijo.