Žafranika

lat.: Carthamus tinctorius, ang.: safflower, lj. bastardni žafran

Žafran je drag, mnogo cenejša je žafranika, ki nadomešča žafran. Uporabljamo njene posušene cvetove, s katerimi nadomeščamo pravi žafran. Žafraniko uporabljamo kot barvilo za govejo juho, svetle omake in rižoto.

Želite »poslati« svojo fotografijo začimbe?

Opis

Žafranika je zelo razraščena enoletnica, ima zaostrene suličaste liste z iglicami na robovih, cveti so rumene ali oranžne košarice (sodi v družino košaric kot marjetica), zraste od 30-150 cm visoko. Vsaka vejica naredi 4-5 cvetov. Ima močno korenino, zato uspeva v suhi klimi, je pa občutljiva na mraz in slano. Vsebuje močno barvilo kartamin. Leta 2007 so jo genetsko tako spremenili, da vsebuje tudi inzulin. Obstajata dve vrsti žafranike, ena vsebuje mono-nenasičeno olje, druga pa poli-nenasičeno. Prvo je celo manj nenasičeno kot olivno olje. Olje stiskajo iz drobnih jajčastih semen.

Žafranika raste v deželah sredozemlja, Indiji, ZDA, Mehiki in Etiopiji, Kitajski in Avstraliji.

Gojenje

Pri nas je težko dobili sadike, ker je klima v glavnem prehladna in prevlažna. Na Primorskem bi sicer uspevala. Suhe laske pa dobimo v trgovinah z začimbami.

Uporaba

V kuhinji zamenjuje mnogo dražji žafran. Suhe cvetne nitke dodajamo juham, omakam, rižu in vsem jedem, ki jih želimo obarvati z lepo rumeno barvo. Z žafraniko so nekoč barvali tudi tekstil.

Zgodovina

Žafranika je ena od najstarejših kulturnih rastlin. Uporabljali so jo že v starem Egiptu med 12 dinastijo faraonov. Posušeno so našli v grobu faraona Tutankamena.