Zelena

Opis

Listi obeh zelen imajo podoben okus in jih uporabljamo za podobne namene. Stebla steblaste zelene lahko uživamo surove, posebno če smo jih z zasipanjem na vrtu pravočasno pobelili. Sesekljane liste zelene lahko uporabljamo podobno kot peteršilj, lahko jih tudi sušimo, narezane gomolje pa posušimo in zmeljemo v prašek. Rastlina je od 40 (gomoljasta) do 60 cm (stebelna) visoka. Imata bele ali zelene cvetove in izredno aromatične plodove, prodoren vonj in sladkoben, nekoliko pekoč okus. Vonj je podoben peteršiljevemu.

Gojenje

Zeleno sejemo spomladi na vrtu ali v korito, od koder sadike kasneje presadimo. Med njimi je razmak 40 cm. Pri gomoljasti zeleni so pod zemljo predvsem korenine, gomolj gleda deloma ven. Ko je stebelna rastlina večja, vznožje zasipamo z zemljo ali drevesno skorjo, da postane belo. Zelena zahteva dobro pognojeno zemljo. Med rastjo jih je treba zalivati in pleti, sicer začnejo propadati. Gomoljasta zelena je občutljivejša. Zeleni rasteta skoraj na vsakem zelenjavnem vrtu.

Uporaba

Listi zelene spadajo skupaj z drugimi začimbami k jušni zelenjavi, ki z njo odišavljamo juhe in omake. Kuhan gomolj ima nežnejši okus in vonj kot sveži in narezanega prav tako dodajamo solatam. Posušene kocke gomolja nadomeščajo svežega. Okusna je zelenina sol – mleta, aromatična semena zelene, zmešana s soljo.

Zgodovina

Domovina so predeli južne Evrope in Severne Afrike.

Zdravilni učinki

Ljudsko zdravilstvo uporablja zeleno za čiščenje krvi in krepitev živcev. Ker pospešuje izločanje vode, je primerna za zdravljenje bolezni mehurja.

Zanimivosti

Peteršilj in zelena sta veljala pri Grkih in Rimljanih za sveto zelišče. Z njo so krasili grobove kraljev, gostije na sedminah pa so začenjala z jedjo iz zelene. V Odiseji opisuje Homer travnike na otoku Kalipse, ki so bili porasli z zeleno in vijolicami in so bogovom zelo ugajali. V Rimu so uporabljali frazo »apio indiget« za človeka, ki bo kmalu umrl. Komur pa je pot prekrižal voz z zeleno, je voznik rajši obrnil, da bi se izognil bogovom podzemlja.