Sojina omaka

Rjava, slana sojina omaka je glavna začimba v kuhinjah Daljnega vzhoda, čedalje bolj pa jo uporabljajo tudi na zahodu. V kitajski, korejski in japonski kuhinji je le redkokatera jed brez sojine omake. V kitajski kuhinji razlikujejo belo in rdeče kuhanje oz. pečenje. Za rdeče kuhanje je značilno, da se jedi (npr. meso, jajčevec) skuhajo v sojini omaki. Sojina omaka nastane s fermentacijo sojinih zrn, katerim ponekod dodajajo pšenična in ječmenova zrna. Dodajanje žita pa je novejšega izvora. Danes izdelujejo sojino omako tudi umetno v tovarnah s kemičnim postopkom. Naravna fermentacija pa daje boljši okus. Sojine omake se med seboj razlikujejo. Včasih imajo rdečerjavo barvo z milim okusom, včasih so goste, skoraj črne, z izrazitim okusom. Te razlike je treba med kuhanjem upoštevati, sicer se lahko zgodi, da jed ni dobra. Na splošno razlikujemo svetlo oz. lahko ter temno oz. težko sojino omako. Kitajska sojina omaka je ponavadi temnejša od japonske. Razlikujeta se tudi po okusu. Japonska je nekoliko svetlejša in vsebuje celo malo alkohola. Japonska naj bi bila kvalitetnejša in počasi spodriva kitajsko. Nekoliko drugačna je indonezijska sojina omaka, ker je gostejša in sladkejša. V indonezijskih receptih uporabljamo samo indonezijsko sojino omako. Če jo nimate, vzamete skodelo kitajske ali japonske sojine omake in ¾ skodele rjavega sladkorja. Mešanico skuhamo.