Poper

Opis

Poprovec je je trajnica, tropska ovijalka, ki zraste do 10m visoko. Ima gladko steblo z zašiljenimi in jajčastimi listi. Iz majhnih cvetov nastanejo okrogli plodovi, ki so sprva zeleni, nato rumeni, rdeči in beli. Uporabljamo črni, beli in zeleni poper. Črni so nezrela zrna popra, ki jih posušijo, zeleni so nezrela zrna, ki jih ohranijo zelena (shranjena v slanici in citronski kislini ter toplotno predelana ali pa okisana v kisu), beli so pa povsem zrela olupljena bela zrna. Najprej jih namočijo v vodi, da se zmehčajo, nato pa posušijo in z drgnjenjem olupijo. Vse sorte imajo enak okus, črn nekoliko ostrejšega, zelenega pa uporabljamo tudi za okrasitev jedi. Beseda poper izvira iz sanskritske besede pippali, ki so jo sprva uporabljali samo za dolgi poper, nato za vse sorte, ker so Rimljani verovali, da sta črni in dolgi poper ista rastlina. Poper pogosto poimenujejo po pokrajinah, kjer raste ali pridelovalcu. Najboljši sorti črnega popra sta malabak in sarawan. Oster okus daje poprovim zrnom kemična spojina piperine in temna, gosta smola kavicin.
Dolgi poper je ime za dva sorodnika črnega popra: za bengalski poper (Piper longum), ki raste v Indiji in Chavica officinarium iz Indonezije, ki rodi majhna, kakor koruza stisnjena zrna. Oba imata podobno aromo kot črni poper, vendar nista tako ostra.

V južni Aziji pridelujejo tudi kubeba poper (Piper cubeba) ali pecljati poper iz družine poprovcev. Posušeni, nezreli plodovi rastejo na 6 m dolgi ovijalki s popru podobnimi zrni, a so pripeti na peclje. So manj ostri kot črni poper in nekoliko grenki. Včasih so ga cenili tudi v Evropi, a so ga opustili. Tudi drugod izgublja svoj ugled.

Pod imenom poper pa se skrivajo tudi mnogi drugi pekoči plodovi, ki niso sorodniki pravega popra. Rdeči poper se imenujejo tudi plodovi akaciji podobnega drevesa (Schinus molle) iz tropske Amerike. Zaradi kupolastih krošenj je zelo okrasen in ga sadijo po parkih. S povešenih vej visijo grozdi rdečih plodov, ki so podobni popru, a manj pekoči.

Podoben okus kot pravi poper ima tudi gvinejski poper (Afram omummeleguata), majhen grm, ki rodi rjava zrna, podobna popru. Raste na zahodnoafriši obali, prenesli so ga pa tudi na Ceylon.

Iz kitajske pokrajine Sečuan pa prihaja sečuanski poper z nekoliko manjšimi zrni in barvo, ki vleče na rdečo. Njegov okus je drugačen od okusa črnega popra: manj pekoč in s svojevrstno aromo, ki je nima noben drug poper.

Iz šestih začimbnih zrn (štirih poprov ter pimeta in koriandra) sestavljajo mešanico, ki jo prodajajo v posebnih stekleničkah.

Gojenje

Poper gojijo samo v tropskih deželah, največ v Indiji in Indoneziji. V Braziliji pa sadijo posebno vrsto, ki jo imenujejo brazilski poper. Potrebna je topla klima, raste pa celo v višinah do 1200 m. Razmnožuje se s podtaknjenci, ki jih najprej gojijo v zaprtih prostorih, nato pa prenesejo na prosto ter posadijo pod drevesa ali stebre, da se nanje rastlina ovije.

Uporaba

Poper je najpogostejša in najbolj cenjena začimba na svetu, pridelajo ga kakih 90.000 ton na leto, največ v Indiji. Poprova zrna uporabljamo malone v vseh jedeh (razen slaščicah), posebno primeren pa je za marinade in kvaše vseh vrst, za začinjanje mesa vseh vrst, omake, prikuhe in solate. Največji uporabnik pa je mesna industrija.

Poper v zrnu dolgo ne izgubi arome, poper v prahu pa po nekaj mesecih.

V kitajski in drugih daljnovzhodnih kuhinjah uporabljajo sečuanski poper, ki izhaja iz kitajske province Sečuan. Zrna so nekoliko manjša in imajo zelo fino aromo, ki je nima nobena druga začimba. Sečuanski poper je ena od sestavin znanega praška petih dišav. Sečuanski poper se uporablja le v azijskih kuhinjah, gotovo pa bo zaradi svojih izrednih kvalitet kmalu prodrl tudi v evropsko in ameriško (tam je že prisoten!) kuhinjo.

Zgodovina

Poper prvič omenja indijski sanskrtski rokopis. Že Rimljani so rekli, da je poper kralj začimb. Pod cesarjem Avrelijem so Rimljani v Aleksandriji predpisali davek za beli in dolgi poper. V starem veku so ga arabski trgovci tihotapili v gurmanski Rim. V srednjem veku je veljal poper marsikje za plačilno sredstvo. Mnoga srednjeveška mesta (npr. Genova in Benetke) so se vzpenjala prav na račun trgovanja s popri. V karavanah so ga prenašali iz Indije v Aleksandrijo, od tam pa z ladjami v obalna mesta na Italskem polotoku. Prav povpraševanje po začimbah je pripeljalo Vasca de Gama k odkritju vodne poti v Indijo. Odkritje so izrabili Portugalci za ekonomsko pešanje italskih mest. Kasneje so Nizozemci pregnali Portugalce in prevzeli nadzor nad Moluškimi otoki in deli današnje Indonezije ter s tem pridobili monopol pri trgovanju z začimbami. Glavna od njih je bila poper.

Zdravilni učinki

Poper ima vpliv na tek. Ker peče, ga želodčnim bolnikom ne priporočajo.

Zanimivosti

Poper je tudi simbol živahnosti, razdivjanosti, poskočnosti in telesne energije, včasih tudi v negativnem pomenu, npr. v frazi: »Sem mu dal popra!«