Piščanec in kitajsko zelje po kitajsko

• eksotika: Kitajska
• malan
• 
•  ni določen
• količina: za 3 osebe

Mnenja o receptu

Malan - sem slaba pri začimbah. Nisem še videla koriandrovih listkov. Semena poznam in jih dajem npr. v govejo juho, ampak kje se pa dobijo listki oz. svež koriander? Pa sveži ingver? Kitajsko hrano imam rada, velikokrat sem bila v kitajski restavraciji, sama pa je še nisem delala. Pa mislim, da bi tole znalo biti zelo okusno. LP / DUŠANKA

No, Kitajci bazilike, vsaj naše, na uporabljajo. V JV Aziji poznajo basil leaves, to so zeleni listi bolj sladkastega okusa, veliko boj trdi kot naša bazilika, ampak ne preveč podobni naši baziliki. Pa saj ni pomembno. Koriandrovi listi pa so listi rastline, po zunanjem videzu podobne našemu peteršilju, le okus je bolj sladkast in ima veliko močnejšo aromo. Veliko ga uporabljajo predvsem na Tajskem, Kitajci nekoliko manj. Vzgojiš ga tako, da v lonček poseješ koriandrova zrna in ti bo začimba zrasla kar na kuhinjskem oknu. Sem pa letos sveže sadike koriandra našla v Puli na tržnici in smojih posadili potem v MB, pa je koriander lepo rasel. Ne vem, mede vonj in sladkast okus morda nekoliko spomnjata na pehtran. Mamamia / mamamia

Dušanka, svež ingver pa imajo v skoraj vsaki trgovini-med sadjem in zelenjavo. Izgleda pa tako(prva slika): http://www.foodsubs.com/Ginger.html / maychi

Mamamia in Maychi, prav lepa hvala za informacije. Sama ne morem v trgovino, pa hodi tja mož. Ga bom že prosila, naj prinese ingver. Koriander pa bom res poizkusila posejati v lonček, pa da vidim, kaj bo iz tega. Morda mi uspe. Še enkrat hvala in LP Dušanka / DUŠANKA

Ingver dobiš vedno v hipermarketu, koriander - rastlino oz. sadike pa občasno; imajo ga tudi v vrtnarijah in na tržnici, povsod, kjer prodajajo sadike. / Veri

sadike koriandra je res malce težje dobiti, z vzgojo iz semen pa imam tudi zelo slabe izkušnje - samo v cvet gredo rastlinice in ne naredijo tipičnega peteršiljastega šopa. Se še kar redno pojavljajo v Merkatorjih pri zelenjavi (presadi v večji lonec in na svetlobo!). Naj opozorim, da se zdi mnogim okus in vonj svežega koriandra naravnost grozen, zato prvič z njim previdno. mamamia, mogoče bi bil naslov recepta bojlši "iz voka", se strinjam. "Kitajska hrana" je res malce zlorabljen izraz. Sicer sem pa pogledala, tajska ali sladka bazilika je samo variacija "običajne" bazilike. En fajn link http://www.uni-graz.at/~katzer/engl/generic_frame.html?Ocim_bas.html Na balkonu imam pet do šest vrst ali podvrst bazilik, upam da se bo dalo še kaj dobiti v naslednjih letih, uporabiš pa pač kar imaš. Naj živijo začimbna zelišča!! / malan

Zanimiva pripomba, malan, o zlorabljenosti izraza "kitajska hrana". Pred kratkim sem se o tem pogovarjal z enim znanim profesionalnim kuharjem, ki pravi, da je to, kar se pri nas (oziroma v Evropi) dobi pod imenom "kitajska hrana", večinoma hrana pripravljena po Sečuanski tradiciji, pa še ta je zelo prilagojena našem evropskem okusu. Kitajska je ogromna in se tudi njihove jedi med seboj razlikujejo, glede na provinco. Da je temu tako, priča tudi dejstvo, da skoraj po vsej Evropi v vseh kitajskih restavracijah lahko dobimo natanko iste jedi, celo z istimi imeni. Tako kot so McDonaldsove restavracije standardizirane in skoraj enake po celem svetu (razen nekaterih izjem, kot je na primer Indija), so tudi kitajske restavracije v Evropi standardizirane. Nad vhodom v eno kitajsko restavracijo sem videl napis "Evropska kitajska rastavracija", kar potrjuje tezo o prilagojenosti jedi, načinov priprave in okusov. Pdodobno je tudi z japonsko hrano. Moj brat je pred nekaj let obiskal Japonsko in je tam bil v japonskih restavracijah in v "japonskih restavracijah za zahodnjake". Okusi so različni, tradicija s časom naredi svoje in kljub temu, da se evropejci radi zanimamo in spoznavamo druge kulture ter njihovo kulinariko, ostanejo nekatere stvari za nas preprosto "neprebavljive" in za naš okus "nesprejemljive" in so zaradi tega nastale "kitajske", "tajske", "japonske" in ostale prilagojene jedi. / sarabande

Že večkrat sem na tem forumu pisala, da se kitajska hrana na Kitajskem in njeni približki v Evropi močno razilikujejo. To sta dve RAZLIČNI kuhinji. Na hitro dve razliki: v treh mesecih na Kitajskem nisem jedla ocvrte hrane in prav tako nobene slaščice. Slednje je mogoče zato, ker sem jedla home made hrano, preprosti ljudje pa si slašcic ne morejo privoščiti. mimika / mimika

Se strinjam s pripombami o "zlorabi" kitajske kuhinje. Saj podobno je tudi z ostalimi. KAr dobimo v naših mehiških restavracijah in kar smo jedli v Mehiki je prav tako nekaj svetlobnih let narazen. Na koncu koincev imajo tudi sestavine jedi na Kitajskem (ali kje drugje daleč od nas) bistveno drugačen okus od naših, od mesa preko zelenjave in sadja naprej, pa še začimbe lahko dodamo za povrh. Tisto, kar sami doma delamo, je pač nek približek temu. Jaz se trudim vsaj toliko, da uporabljam le sestavine, ki jih uporabljajo v matični domovini, da na primer v tajske jedi ne dodajam nobene "evropske" začimbe, da v kitajske jedi ne dodam na primer mešanice provanslaskih zelišč in podobno. Unformiranost kitajskih restavracij po Evropi je res podobna MCDonaldsu, a kaj hočemo. Se pa lahko pohvalim, da se skoraj povsem približam okusu na primer tajskih ali burmanskih jedi, kot smo jih jedli tam, le prve teden po vrnitvi - takrat privelečem namreč s seboj njihove začimbe, sveže, kolikor se da, in to je potem pika na i. Čeprav je naš piščanec proti burmanskemu na primer kot puran proti piščetu...Mamamia / mamamia

Nikoli ne bom pozabila razočaranja ob prvem obisku kitajske restavracije pri nas po tistem, ko sem se vrnila s kitajske. Nekaj let nisem hotela niti slišati o ponovnem obisku. Pa saj ne morejo skuhati preveč avtentično, ker je, kot je rekla mamamia, vse drugačnega okusa. Pa vok. Veste, da ga nikoli ne pomijejo. Bistvo voka je, da postane črn, in sicer od zažgane hrane. To da tisti pravi okus. Med drugim. Doma pa prakticiram to, kar je rekla mamamia; v kitajsko hrano vsaj približno kitajske začimbe, baziliko v italijansko in podobno. Edino arašidovega olja ne uporabljam, pač pa sončnično ali olivno. Na koncu, ko je že kuhano pa kanem malo sezamovega, čilijevega in ingverjevega olja. Sem pa zadnjič sklenila, da ne bom več pomivala voka. Imam emajliran vok (kompromis zaradi steklokeramične plošče), na katerega se vse prime. Spomnila sem se nasveta sestre Vendeline, ki je rekla, da se pekačev za pecivo ne sme pomivati. Bolj jih pomivaš, bolj se vse prime. Včasih jih seveda moraš. No in tako, z mislimi na sestro Vendelino, sem še zadnjič pomila vok in potem vanj vlila 2 dl olja in ga žgala kakšne pol ure. Tako mi je svetoval prijatelj. Seveda sem stala zraven štedilnika, da ne bi slučajno zagorelo. Olje, ki je še ostalo, sem odstranila, vok obrisala s papirnato brisačo in ga spravila v omaro. Naslednjič ga ne bom pomila. Poskusila bom, če se bo naredila ustrezna črna obloga. Mimika / mimika