gruzijska hladna orehova omaka - za k mesu, zelenjavi, ribam...
2 večji čebuli
topljeno maslo (po želji)
120 g orehovih jedrc
3-5 dl tekočine
3-4 večji stroki česna
4 žličke začimbne mešanice hmeli suneli
žlica rdečega vinskega kisa
sol (po okusu)
peteršilj ali koriander (sesekljano sveže listje)
semena granatnega jabolka
Čebuli skuhamo do mehkega(1) ali pa ju zmehčamo na topljenem maslu. Skupaj z orehi, česnom in kisom zmeljemo oziroma predelamo v gladek pire na izbrani način (blender, palični mešalnik, možnar...); po potrebi dodajamo tekočino(2). Na koncu s tekočino še razredčimo do želene gostote, po okusu posolimo ter začinimo z mešanico hmeli suneli (kupljeno ali doma pripravljeno). Če manjka ostrine, dodamo še malo črnega popra ali mletega čilija.
Omako sacivi (საცივი) se tradicionalno ponudi s kuhanim, razkošč(ič)enim in nacefranim mesom (piščanec, puran, kunec... za 4 osebe zadošča slab kilogram mesa s kostmi) ali ribo – meso z omako polijemo, ali pa tudi z zelenjavo (npr. zavito v rezine jajčevca – sacivi mora biti bolj gost). Preden ponudimo, naj nekaj časa (uro, dve, lahko tudi čez noč - potem v hladilniku) stoji, da se okusi prepojijo. Sacivi lahko ponudimo tudi kot namaz - tedaj naj bo bolj mazav kot tekoč.
Postrežemo sobne temperature ali celo ohlajeno; tik prej po vrhu potresemo s semeni granatnega jabolka in svežim sesekljanim zelenjem. Ponudimo s pšeničnim ali rženim tako ali drugače vzhajanim kruhom, pšeničnimi mlinci - gruzijsko »lavaši« (ლავაში) - ali koruzno polento - gruzijsko »gomi« (გომი)(3).
(1) Uporabimo lahko vodo, v kateri se je kuhalo meso, ki ga bomo postregli z omako sacivi (oziroma čebulo skuhamo že skupaj z mesom), lahko pa tudi sirotko ali kar navadno vodo. Kuhamo lahko tudi nad soparo.
(2) V poštev pride katera od tekočin iz opombe (1), druga, tudi okusna možnost pa je kefir, kislo mleko ali jogurt.
(3) Gruzijska beseda »gomi« (გომი) ima zanimivo zgodovino, v določenem smislu podobno kot sln. »sirek«. V časih pred odkritjem Amerike sta namreč tako slovenska kot gruzijska beseda označevali "proso" (v primeru gruzijščine botanično vrsto Setaria italica "laško proso, mohar, bar, muhvič"), dandanes pa obe pomenita "koruza" [:)]