GOMOLJIKE (Tuberales)

glej tudi BELA GOMOLJIKA, POLETNA GOMOLJIKA, ZIMSKA GOMOLJIKA in PERIGORDSKA GOMOLJIKA. Pravijo jim "kulinarični diamanti". Rastejo v zemlji pod listavci v Istri, Italiji in Franciji (odkrili so jih tudi v slovenski Istri) spomladi med aprilom in junijem. Kuharica jih mora najprej temeljito oprati in očistiti z mehko ščetko. Pogosto jih olupimo. Znotraj so bele. Poznamo veliko vrst gomoljik, na našem seznamu so samo bolj znane. Najbolj cenjeni sta bela in perigordska gomoljika. Odlični sta tudi poletna in zimska gomoljika, ki raste pozimi. Rastejo v toplejših krajih, so najdražje gobe (celo 1000 evrov za kilogram!) in zato jih lastniki gozdov z gomoljikami skrbno skrivajo. Nekateri Istrani so si z zaslužkom postavili hiše. Zaradi njih so se gobarji prepirali in zagrešili celo umor. Gomoljike so proglasili za afrodiziake in tudi zato je njihova cena tako visoka. Pravijo, da je rimski cesar Avrelius pojedel pol kilograma gomoljik na dan. Gomoljike so uživali že stari Rimljani, kjer so bile poslastica bogatih patricijev. Kasneje so bili predvsem hrana plemstva in monarhov. V 19. stoletju so jih pridelali kar 2000 ton na leto. V deželah z gomoljikami prirejajo tekmovanja najdebelejših gomoljik. Le izjemoma jih uporabljamo kot samostojno jed. Ponavadi jih dodajamo kot začimbo raznim omakam, mesnim jedem, marinadam ipd. Bela in perigordska gomoljika sta užitni surovi. Gomoljike vlagamo in dodajamo jedem. Okus pridobi celo olje, v katerem smo namakali gomoljike. V trgovinah jih prodajajo redko, največkrat surove, vložene ali kot raztopino v olju. V hrvaški Istri jih ponujajo kar ob cestah.