Zanima me , vase mnjenje o tem clanku?

26. apr 2007 13:43

Lisa je napisal/a:

Tisto kar mene moti je, da še vedno ne znamo meriti učinkovitosti managerjev - pri delavcih je pa to tako lahko. Tako imamo v monopolnih podjetjih bogato nagrajevane ljudi, ki ne naredijo nič drugega, kot vzdržujejo stanje. Nadzorni odbori odobravajo nagrade da se ti zvrti v glavi. Eni in isti ljudje krožijo od uprav do nadzorništva in kasirajo, kasirajo - ker so bili tako zelo uspešni. Potem pa bogat zasebni podjetnik še predlaga, da naj bi delavci delali še kak dan več, pa Milič predlaga da ne bi več malicali - ker vse to slabo vpliva na produktivnost in konkurenčnost z Evropo.Torej na lepem je vse na "fizikalcih".Zakaj pa potem ne delijo konec leta dobiček (če je) njim? Kaj vem, ko vidim direktorja Vzajemne, dobim alergijo. Očitno je takih veliko. Lisa

Bravo Lisa!!!!! A tudi vseh managerjev ne gre metat v isti koš. Sama sem bila pred par leti kar precej bolna in posledično tudi veliko na bolniški. Skoraj dve leti. Moji predpostavljeni so se izkazali. Bili so mi, poleg družine, v oporo, nikoli me ni nihče gledal postrani. Je pa res, da sem do takrat delala 150%. In na istem delovnem mestu sem, začuda, še danes. Problem pa je tudi v tem, ker pri nas nihče od " tavrhnih" za nič ne odgovarja. Če bi manager, ki je firmo spravil zugrund, šel čičat in moral škodo povrniti, bi presneto razmišljal, ali si bo samo delil dobiček, ali bo za podjetje tudi kaj naredil, da bo uspešno poslovalo. Uspešno podjetje pa pomeni tisto, česar pri nas primanjkuje. Zadovoljne delavce! jana

26. apr 2007 15:35

Poznam managarje, tudi vrhunske in nagrajevane in to od blizu - ob tem pomislim, kakšni so šele drugi,ki niso dobili nagrade.

Imam izkušnje kot manager, vendar ne vrhunski, vendar lahko rečem, da je na moje delo najbolj vplivala moja strokovnost in moje življenjske izkušnje, ki so me v marsičem izmodrile.

Me pa vedno zanima, zakaj managerji ne upoštevajo načela, da je v prijetnem okolju mogoče doseči najboljše rezultate, da je potrebno ljudi stimulirati.Velike vsote denarja gre za seminarje, kako izkoristiti  človeške vire, managerji pa si najbolj zapomnijo - meni. Managerjo so preprosto prepožrešni in si hočejo v času, ko so pri koritu nagrabiti vsaj toliko, kolkor je bilo mogoče nagrabiti v časih trazicijskega roparstva.

Najbolj mi je bila všeč izjava ene od frišno nagrajenih menežerk, ki jo osebno poznam, ko je Ladu Ambrožiču rekla, da sistem nagrajevanja v njenem podjetju ( tudi to nagrajevanje poznam) znan že iz starega Egipta. Sem skoraj padla s stola. Najbrž je pozabila ( zadnjo oceno iz zgodovine je dobila v 8. razredu, pa zagotovo ni bila najvišja), da so v Egiptu delavci umirali od lakote in izčrpanosti, neusmiljeno so jih pretepali. Je da je to obdobje suženjstva. V bistvu je bjonda govorila čisto resnico.

 

 

Frina

26. apr 2007 16:03

Današnjim ljudem manka človečnosti. Večinoma jih zanima samo za sebe. Sram jih bilo. ham-njam

26. apr 2007 17:28

Moje mnenje je, da je Slovenija premajhna in managerji( pa ne samo oni ) dobijo delo večinoma zaradi poznanstva in ne zaradi njihove sposobnosti. Sposobni ljudje pa ostajajo na nižjih položajih in jim "odnašajo riti". Mogoče smo Slovenci res preveliki induvalisti in predvsem skrbimo samo za svoje dobro. Predvsem pa se mi zdi da ni pravilno, da ne sprobajo delo na nižjih delavnih mestih in zato ne razumejo, kako se počutijo ti ljudje Kar se bolniških odsotnosti tiče, pa moramo vedeti, da nekateri to zares preveč izkoriščajo in zato so podjetja prisiljena ukrepati. Eni se tega lotijo s kaznovanjem, drugi stimulativno. Kdo je uspešnejši pa verjetno vsi vemo. LENČA

26. apr 2007 22:08

Kot ste nekateri zapisali...nekateri dobri in drugi slabi. Kar se tiče tistih slabih.... samo poglejte koliko od njih jih odgovarja... ravno danes je ena od oddaj govorila o tem... skoraj nihče!! Nas pa štrapacirajo za vsako malenkost! Za diplomsko nalogo sem pisala o kakovosti, o sistemih zagotavljanja kakovosti in že njihov splošni moto je dovolj zgovoren: NAJVIŠJA KAKOVOST ZA NAJNIŽJO CENO. Odgovoriti na potrebe potrošnika. Mene najbolj boli, ko opazujem današnjo mladino, srednješolce... Kaj bi rad postal? Hm.... Redki so tisti, ki premorejo bolj izviren odgovor. Moja sestra je na predvečer roka za vpis na fakulteto skoraj doživela živčni zlom, se zjokala ker ni vedela kaj naj vpiše!!! In ni edina! Edina stvar, ki jim je jasna je, da pod 1000 evrov ze ne bodo delali. Jasno, vsi bi radi dobro colengo vlekli, odgovornosti pa nobene. Tako da mene skrbi, da še nismo doživeli najhušega. In potem tale Big Brother... zanimivo za gledat že iz stališča tega, kaj sodelujoči "povedo" o širši populaciji. Jaz ne vidim nobene pripravljenosti, da se malo potrpi. "Ja sem nominirana, ampak razmišljam da bi kar sama šla." Ko ugotovijo, da je težje, kot so si mislili pa rep med noge. Strah me je te generacije... gotovo je med njimi tudi kakšen naš bodoči šef. Saj sem mogoče malo preveč kritična, morda tudi krivična, a le redkokdaj srečam ljudi, ki imajo toliko moralnih odlik in drže, da bi si jih želela za šefe! Toliko o tem in lepo se imejte! veverica