23. apr 2007 11:35
Precej let sem hodila v isti razred s sosedo, recimo prijateljico in sosedo, ki je bila polega mojih 158 cm s svojimi 172 cm zavidljivo visoka. Na mojo nesrečo je tisti čas moda prinesla obutev z debelimi podplati , ona jih seveda nosila in je na tistih hoduljah zgledala prav grozno, jaz pa sem imela le ljubke čeveljčke,ki so imeli komaj kaj petke.
Prekašala sem jo v večini stvari in ker sem bila očitno bolj uspešna od nje, me je zečala trpinčiti. Žalila me je zaradi moje velikosti in me v resnici večkrat spravila v jok, ker pri žaljenju ni imela meje.
V prvem letniku sva sedeli skupaj in mi je vse zvezke, knjige in druge moje stvari popisala z napisom Pamž. Čeprav nisem ravno ena reva, ki se ne zna braniti, ji nisem bila kos, upala sem le, da se ji bo maščevalo.
Že v srednji šoli sem se zaljubila v enega gimnazijca iz višjih letnikov, ki je bil primeren moji velikosti in do smrti opravila s problemom moje velikosti; ona pa se je zaljubila in seveda z njim tudi poročila, v eno suho grižo, resda samo 1 cm manjšega od nje.
Uspešno sem doštudirala smer, kjer je ona pogrnila, zdaj pa se, naj mi bo odpuščeno, neskončno naslajam od dejstvu, da je ne marajo učenci in učitelji na šoli, kjer poučuje. Nadeli so jo tudi nemogoč vzdevek, pri katerem mene vedno zvije od smeha in je dosti hujši ko pa pamž.
Nekaj dni nazaj sem jo ( spet) videla skozi kuhinjsko okno, njo in njenega "pamža", ki je drobil za njo. S svojimi kilami zgleda še bolj mogočno od svojega drobcenega moža, ki se je ob njenih petah in od vsega hudega že skrčil. Vam povem, mogoče pa Bog le je ....
Frina