Ob 8. marcu, Dnevu žena čestitam vsem. Vsem, ki ga praznujete - velja za oba spola.
Meni je bil ta praznik pred časom malo odveč. Z njim sem povezovala razposajene ženske na sindikalni zabavi, ki so v rokah nosile kakšen uvel nagelj, vsi so jim pihali na dušo, kako je fino, da so enakopravne in kakšen soprog je imel celo poriv, da je za 8. marec pomil posodo - naslednji dan je bilo pa vse po starem....
Samo, medtem sem zrasla. In okoli sebe videla mnogo razlogov, zakaj je treba še vedno in ponovno praznovati 8. marec.
8. marec je postal mednarodni Dan žena zaradi tega, ker je na ta dan 1910 na II. konferenci internacionale socialistk Clara Zetkin prebrala platformo, kjer so se prvič na enem mestu pojavile zahteve po formalni enakopravnosti obeh spolov. Takrat je formalna enakopravnost pomenila predvsem volilno pravico tudi za ženske (pred tem so jo imele samo v skandinavskih državah) in 8. marca 1910 se je zahteva po volilni pravici za ženske spremenila v mednarodno politično zahtevo. Postopoma (resnici na ljubo, naslednjih 71 let, v Švici so ženske dobile volilno pravico šele 1981) so se zahtevi za volilno pravico priključevale še številne druge. Sama Clara Zetkin je inicirala mnoge od njih, zlasti je bila vztrajna v dokazovanju legitimnosti enakih možnosti za oba spola, v ponavljanju dejstva, da sta v družini oba partnerja enakopravna in da se tudi otroke vzgaja v duhu enakopravnosti. Ker ji je bilo jasno, da je treba tudi deklice vzgajati in izobraževati, da bodo imele svoje mnenje - ker drugače kakega haska od volilne pravice itak ni, če ženska nima svojega mnenja in tudi neke ekonomske neodvisnosti. Clara Zetkin je te zadeve pisala v letih 1910-1932. Leta 1932 je v nemškem Reichstagu ostro nastopila proti vse nacizmu. To je bil tudi njen zadnji dokumentiran javni nastop - zaradi groženj v Nemčiji se je umaknila v Moskvo, kjer je naslednje leto v nepojasnjenih okoliščinah umrla.
Pa saj ni bila samo Clara. Bilo je vrsto pogumnih žensk - znanih in manj znanih, ki so se ukvarjale z različnimi stvarmi, vsem pa je bilo skupno to, da so bile pogumne, izvenserijske in da preprosto niso pristale na življenje, v katerem je kinder-kueche-kirche edina spodobna možnost za žensko. In upam, dragi amaterski kuharji in kuharice, da je med temi pogumnimi ženskami tudi veliko žensk iz vaših družin. Zaradi takih pogumnih žensk lahko vaše hčerke, sestre ipd danes sploh razmišljajo o tem, kaj bi rade počele v življenju. Pred stotimi leti ženske praviloma niso mogle razmišljati o tem, kaj bodo počele, ker je bila njihova pot že predestinirana - kolikor toliko spodobna poroka (če ni vmes čustev, nič hudega, bo že šlo) in konec diskusije. Dileme v stilu: ali bom imela poklic ali se bom odločila za gospodinjo, koliko otrok bom imela, ali naj kupim delnice ali obveznice - to so dileme, ki jih ima ženska samo v kolikor toliko vsaj formalno enakopravnem okolju.
Torej, jaz praznujem 8. marec zaradi spoštovanja do vseh pogumnih žensk, ki so mi omogočile, da vsaj imam dileme o tem, kako balansirati med kariero in privatnim življenjem. Pa da nimam problem s tem, ko je včasih treba reči NE. Pa da mi je jasno, da smo še vedno na taki stopnji delitve dela, da moškemu ni treba biti najslabši, ženska mora biti pa najboljša in potem imata obadva enake možnosti za karierno napredovanje - in da zaradi tega ne obupavam, temveč foruam dalje in sem najboljša, ker morda v naslednji generaciji puncam ne bo treba biti najboljše (bodo lahko tudi druge najboljše), pa bodo še vedno imele možnosti za napredovanje. Pa da imam zvečer in čez vikend še vseeno neko privatno življenje, v katerem je kuhanje zelo pomembne del - ampak kuhanje je moja izbira.
Tu sem morala nekaj kuharskega dodati, ker drugače bi me mamamia darling za ušesa....)))))
Skratka, 8. marec razumem kot praznik spoštovanja vseh pogumnih žensk, ki so omogočile, da ženske lahko izbiramo. In upam, da nas je veliko takih, ki podobno razmišljamo.
Vendelina jr.