17. jan 2007 21:10
Ariella3, popolnoma razumem tvoje probleme. Mislim, da se danes večina nas, ki imamo takle nor tempo, kot praviš služba, otroci, šola in še mož, večkrat počuti čisto izžeto in brezvoljno. Kako pa si pomagati? Sto ljudi, sto čudi, bi jaz rekla. Enim najbolj pomaga tista kitica(10 minut) spanja po kosilu, drugi prisegajo na sprehod v naravi, tretji na avtogeni trening...Najbrž bo najbolje, da poskusiš lepo povrsti, pa boš videla, kaj tebi najbolj ustreza. Jaz osebno se včasih zaprem v kopalnico, ker pri nas velja pravilo, da v kopalnici (ampak samo tu) mamico pustimo na miru najmanj deset minut. In potem sedim in meditiram v miru in tišini celih deset minut!!! Pa čedalje bolj poslušam pametnješe od sebe, ki jih ne moti, če posoda na mizi počaka do večera, pa če postelje niso po vojaško postlane....Je sicer hudo, če si bolj picikato sorte, ampak če stisneš zobe se tudi da. Pa mož naj ti pomaga, saj konec koncev, če hočeta ob vsem tem imeti še kaj intimnega življenja, ne moreš bit ti napol mrtva, on pa poskočen ko kak dvajsetletnik.... kot je rekla mamamia, za take stvari ni važno.... in nekateri nabirajo energijo tudi tako (no ja,vsaj za moške vem, da to počnejo).
Upam, da nisem bila preveč osebna in da boš nekako zvozila. Pa še to: ne vem, koliko sta stara tvoja otroka, ampak malo pa le pobrskaj po netu, če se te slučajno ni lotila kaka poporodna depresija. Je pravi pekel, verjemi. In ne poskušaj odrivati problema, ker ga ne boš sama rešila.
Vse dobro,
helenag