16. jan 2007 11:46
Moj oče je bil ribič, zato smo imeli rib čez glavo - za čistit in za jest!.
Smo pa vedno ribe zelo temeljito in dolgo čistili: najprej luske, potem
čreva ven (tudi glave smo odrezali, za kar se mi danes zdi, da ni prav) in v drugo vodo. Z notranje trebušne stene postrgali vse mrenice in vdolbinice pri hrbtenici spraskali s špičastim nožem. Potem pa po koži in plavutkah strgali z nožem in spirali in parkrat zamenjali vodo, da je šlo večino
sluzastega proč. Morda pretirano, ampak ribe so bile mljac in tudi gostje,
ki so jih jedli pri nas, so samo čakali ponovitev. Moja tašča jih tudi dobro
očisti na zunaj, pri hrbtenici pa včasih kaj rjavega ostane in mi že upade
apetit. Drugje rib sploh ne jem, je imel oslič v menzi v trebuhu nekaj
rumenkastega, kot bi velikega črva videl, bljak, pa na zunaj se je tudi kaka
luska zasvetila. Pa ko sem bila pri 11. letih na morju sem videla tamkajšnje domačine: so po ribi potegnili gor pa dol, odprli trebuh in vrgli čreva ven, z njo enkrat potegnili po morju in gotovo. Kljub lakoti sem komaj spravila vase pol najmanjše ribe. Rada imam morsko belo ribo, pravo potočno postrv, platnico ipd., sem bila pač od malega razvajena s temi dobrotami, enim je pa dobro vse, kar spominja na ribo (npr.tast moj ima še sardine v konzervi zelo rad). Verjetno tudi tukaj velja, da stvari, ki se jih v otroštvu navadimo, ostanejo v nas. Vsak naj se pa zase odloči, ali bo čistil do onemoglosti ali "po morsko" na hitro, ko so ribe pečene, jih itak vsi hvalijo!
PISTACIJA