14. jan 2007 13:45
Imam daljno sorodnico, ki je sredi petdestih končala šolo za slaščičarje. Delala je samo nekaj let ( svega dela ni marala), nato pa je bila gospodinja, kjub temu, da je bilo priložnosti dovolj. Pekla pa je torte in potice, drobno pecivo za poroke in podobne priložnosti.
Njej, ki je rodila tiri fante, ki so priženili tudi popolnoma nezaitresirane neveste, se moram zahvaliti za voljo do slščičarstva, saj mi je v mnogo stvareh pomagala.
Napisala bom resnično zgodobo o tem, kako sem bila priča, kako dela svoje krasne in želene torte. Poklicala me je ( stanujem v bližini), da mi bo pokazala, kako se naredi marcipan in vrtnice iz marcipana. Pred točno 14 leti.
Najprej je stepla biskvit in ga nalila v že rjast obroč brez dna, ki je bil star že čez 30 let. Ker je hotela postrgati zmes iz posode, je segla v predal in odtrgala neko staro razglednico in jo odtrgala na primerno dolžino, da ja dobila šplajzekarto. Biskvitna zmes je lezla izpod obroča, zato je vzela star časopisni papir in ga zatlačila okrog obroča in dala v pečico.
Nato se je lotila priprave marcipana. Gnetla je na kuhinjski mizi, ki jo je prej temeljito pobrisala s cunjo, ki se ji že zdavnaj ni videlo, kakšne barve je bila. Nato je na stari kuhinjski deski oblikova z nožem liste rumene vrtnice. Polagala jih je na krožnike od kavnih skodelic, ki so bili že okrušeni. Libojska temno rjava keramika, z izbočenimi kavinimi zrni, kjer se je nabirala umazanija og kavne usledline, ki ni bila natančno sčiščena.
Biskvit je prerezala z nitko sukanca, ki ga je potegnila iz predala, polnega drobnarij in se je iz bele spreminjal že v druge barve...
Tiste torte nisem jedla, sem pa celo zgodbo o pripravi povedala prijateljici, ki pa je bila povabljena. Bojda ni niti pokusila tiste torte, kar ji rada verjamem. Ravno včeraj se je moja mama spomnila na tisto " kuarto".
Ob sedminah nam je pekla orehove potice, ki jih je zvila s filigransko natančnostjo, kar meni skoraj nikoli ne uspe. Pekla je v naših pekačih,ki si jih je sicer vedno sposojala; moja mama je ob neki priložnosti videla, da so iz njenega edinega pekača - jedli majhni čuneki ...
Zdaj že dolgo ne peče več za izven. Na srečo. Velja pa za skrbno in urejeno gospodinjo. Saj mi te zgodbe najbrž nihče ne bi verjel ... Resnica pa ni bila najbže še obrekovanje...
frina