9. jan 2007 20:22
mamamia,
sorry, pri meni je menda poklicna deformacija, da v kuhinji vedno vidim fiziko in kemijo.
nola,
zelo zanimivo si napisala, boljše je da ne veš, kaj se včasih prodaja v ribarnicah ( smradarnicah, bi rekel ) daleč od morja, posebej v manjših krajih. Glede tržaške omake: to prvič slišim, utegnilo bi biti tudi res, mal sem prebrskal po knjigah, vendar nisem našel nič, zato sem prebrskal po amazon.com in našel nekaj zanimivih naslovov vezanih na zgodovino kulinarike.
Danes sem bil v metropoli, in sem nabavil ribe ( papaline in list ).
Jerneja,
pred dveleti pa pol, sem nekje v Iowi ( se mi zdi) kupil v samopostrežbi pečenega piščanca, ki je bil skor neužiten, kolk je bil začinjen, čeprav so večinoma ti piščanci bili v redu. Pa še drugačen spomin: v Memphisu, stari del mesta, ne prav daleč od tiste piramide in reke, julija, poldne, peklensko vroče, menda je bilo čez 40 st.C, jaz pa lačen. En od nasvetov za turiste, je , da gredo jest tam kje domačini. Pogledam po restavracijah vidim eno, z majhnimi mizami, brez prtov, le ultrapas na mizah, gostje: sami črnci. nisem ravno rasist, grem noter, imeli so tri menije, en je bila riba. To naročim: Boljše ribe v življenju nisem jedel, bila je rečna, vprašal sem katera je riba, možakar odgovori, jaz vprašam še enkrat on še enkrat odgovori, pol mi je bilo nerodno še spraševat, pa sem se naredil, da razumem. Zraven so postregli pomfri ( franch fry, kot rečejo američani ) in nekakšno omako, industrijsko , pakirano v majhni plastični embalaži, ki jo sam odpreš, tudi okusna.
za tiste,
ki se spomnijo moje kolobucije s srno: prejšnjo noč me je spet obiskala in in pojedla nove glavice radiča, ki so zrastle namesto tistih, ki jih je že prej pojedla, in , ki so že bile skoraj za nabrat ( blitvo in zelje je pustila pri miru ).
ežoj
