21. dec 2006 12:48
Mene se stvar niti ne dotakne, ker živim v kraju, kjer imamo eno trgovino in en supermarket dobrega soseda, kjer pa se niti ne potrudijo napolniti polic (že cel teden bi rada kupila margarino Rama v akciji, pa je ni, za otroške jogurte še niso slišali, razen Lumpi...), kaj šele, da bi te navidezno prepolne police vabile k nakupu. Ne potrudijo se niti lepo okrasiti trgovino, da bi ti vzbudili vzdušje, da bi lažje kaj zapravil.
Ko pridem v Ljubljano, pa itak komaj čakam, da grem nazaj, ker me mine že iskanje parkirišča, pa umikanje ljudem in pa nenehno suvanje z vozički z vseh strani, ko bi si človek rad kupil vsaj malo pijače in kruh za po poti.
Je pa vse to odvisno od ljudi. Koliko, oz. kaj jim praznik pomeni. Za ene pomeni to vonj po cimetu in smrečju v objemu domačih, enim pomeni smučanje v mondenem kraju, enim pa mogoče ravno zapravljanje in drenjanje po trgovinah, kinih, zabavnih parkih. Eni gužvo naravnost obožujejo in nekateri si mogoče lahko tudi privoščijo zapravljati za stvari, ki jih ne rabijo, pa jih ob pogledu na račun sploh ne boli glava.
Kar dosti pa je takih, ki ne poznajo svojih zmožnosti, kupijo kar jim pride pod roke, potem pa iščejo krivca za svojo brezglavost. To je ponavadi trgovec, katerega namen je prodati čimveč, saj če ne bo prodal on, bo prodal nekdo drug. Kdo bi se pa branil dobička.
Kot sem rekla, je pa od vsakega posameznika odvisno, kako bo odreagiral na akcijo, navidezno prijaznost, veliko ponudbo.
Npr. moja tašča se ima za zelo revnega človeka. V vsakem pogovoru ti bo najmanj enkrat omenila, da ona nima, ne more in podobno. Kupila je fotoaparat in rada slika. Vsak mesec nese razvit približno en film. Naj omenim, da so v našem kraju slike zelo drage - približno trikrat do štirikrat dražje od normalnega ponudnika fotostoritev (dva privatnika si ščitita hrbet). Tako vsak mesec zapravi približno štiri tisoč za razvijanje slik + nov film, da ne govorimo, da je približno polovica slik slabe kvalitete (manjkajo deli telesa na njih, ponavadi zgornji). Lastnica fotostudia ji hoče na vsak način prodati digitalni fotoaparat. Moj fant ji je rekel, naj ne kupuje tam, ker je drago, naj pove kaj hoče in bo on zrihtal po ugodni ceni. In je ona rekla ne, saj ima tista dol vse, pa tako fajn in prijazna je, bi pri njej kupila. Fant se s tem ne strinja, saj se boji, da jo bo obrala, pa še pri slikah trikrat okrog prenesla (ena dig. slika pri nas stane 100 sit). Ampak ne, ona je prijazna.
Doma imamo trgovino z oblačili. Je tašča pri nas kupila ene hlače in sem ji jih prodala po nabavni ceni, ker so se ji zdele tako drage, pa še skrajšala sem jih in všila elastiko. Še danes, po štirih letih, mi vsakič, ko jih ima oblečene vsakič očita, da je dala zanje sedem tisoč, a si moreš mislit! Hkrati so pa to njene edine vredu hlače.
Je že tako, da tisti, ki vsiljujejo in so navidezno prijazni, več zaslužijo, pa tudi če te okrog prinesejo. Ampak bistvo je, da potrošniki njih izberejo in imajo o njih še dobro mnenje. Drugič grejo še tja, tudi če so ugotovili, da so jih zavedli. Zato ne maram tega šimfanja trgovcev, ker oni samo počnejo tisto, zaradi česar so. Ljudje izberejo.
matilda
sam da se kuha..
