18. dec 2006 11:48
Kako si lahko to storil? Ko sem bil mladiček, sem te zabaval z svojimi akrobacijami in te spravljal v smeh. Klical si me moj otročiček in prezrl množico prezvečenih čevljev ter nekaj »umorjenih« blazin. Postal sem tvoj najboljši prijatelj. Kadar sem bil poreden, si požugal z prstom in mi rekel: »Kako si lahko storil kaj takega?« Ampak potem si se me usmilil in me popraskal po trebuščku. Moje privajanje stanovanju je trajalo malo dlje, ker si bil zelo zaposlen, toda družno sva opravljala tvoje delo. Spominjam se noči, ko sem se stisnil k tebi v posteljo ter poslušal tvoje izpovedi in tihe sanje in sem bil prepričan, da življenje ne more biti lepše. Hodila sva na dolge sprehode v park, skupaj sva tekla, se vozila z avtom, se ustavila na sladoledu (jaz sem dobil samo tulec, ker si dejal, da sladoled ni za pse). Cele dneve sem dremal na soncu in čakal, da prideš domov. Sčasoma si vedno več časa preživel v službi, ustvarjal svojo kariero in iskal svojo življenjsko družico. Čakal sem te potrpežljivo, te podpiral, kadar si bil razočaran in zlomljenega srca. Nikoli nisem grajal tvojih slabih odločitev, se pritoževal nad glasnimi nočnimi prihodi. Niti takrat, ko si se zaljubil. Tudi njo, ki je sedaj tvoja žena, čeprav ne mara psov, sem sprejel v najin dom, ji pokazal naklonjenost in jo ubogal. Bil sem srečen zato, ker si bil srečen ti. Potem sta dobila otroka in s tabo sem delil navdušenje. Očarala me je otrokova rožnata polt, njegov vonj, in tudi jaz sem želel skrbeti zanj. Vendar mi nista zaupala. Zaprla sta me v drugo sobo ali pasjo košaro, da mu ne bi kaj storil. Ne veš, kako zelo sem si želel njegove bližine in ljubezni, toda postal sem »ujetnik ljubezni«. Ko je odraščal, sem postal njegov prijatelj. Oprijel se je moje dlake, se dvignil na svojih majavih nožicah, raziskoval s svojimi prstki po mojih ušesih, drezal v moje oči in mi poljubljal gobček. Ljubil sem vsak njegov dotik – ker je bil tvoj sedaj tako redek – in dal bi svoje življenje zanj. Zlezel sem v njegovo posteljo, poslušal njegove skrivnosti in sanje, skupaj sva čakala, da bova zaslišala zvok tvojega avtomobila na dvorišču. Včasih si, če te je kdo vprašal, ali imaš psa, ponosno izvlekel mojo sliko iz denarnice ter pripovedoval zgodbe o meni. Sedaj pa na to vprašanje odgovoriš samo »imam« in spremeniš temo. Iz »tvojega psa« sem se spremenil v »samo psa« in ogorčen si nad vsakim stroškom zame. Sedaj si dobil novo službo v drugem mestu in z družino si se preselil v novo stanovanje, kjer ni dovoljeno imeti hišnih ljubljenčkov. Sprejel si pravilno in dobro odločitev za tvojo »družino«, toda včasih sem bil tvoja edina družina jaz. Veselil sem se vožnje z avtom, dokler nismo prispeli do zavetišča. Smrdelo je po psih in mačkah, po strahu in obupu. Izpolnil si papirje in dejal: »Vem, da boste našli dober dom zanj«. Gospe so skomignile z rameni in ti namenile žalosten pogled. One so vedele, kaj se zgodi s starejšimi psi, tudi če imajo papirje. Prstke tvojega sina si moral »strgati« z mojega kožuha, ko je kričal: »Ne, očka! Prosim, ne dovoli jim, da mi vzamejo psa!« Skrbelo me je zanj. In kaj si ga ravnokar naučil o prijateljstvu, zvestobi, o ljubezni in odgovornosti ter spoštovanju za vse življenje? V slovo si me potrepljal po glavi, se izognil mojemu pogledu in prijazno zavrnil, ko so ti ponudili mojo ovratnico in povodec. Velikokrat si imel postavljen rok za oddajo dela. Sedaj imam tudi jaz rok. Rok do konca življenja. Ko si odšel, so prijazne gospe v zavetišču dejale, da si verjetno za selitev vedel že pred meseci in da ti ni bilo mar poiskati mi drug topel dom. Staknile so glave in dejale: »Le kako je lahko storil kaj takega?« Tukaj v zavetišču so pozorni do nas, kolikor jim pač njihov natrpani urnik dopušča. Seveda nas hranijo, ampak jaz sem izgubil tek že pred dnevi. Prve dni sem vedno, ko je kdo prišel mimo moje ograde, pritekel pogledat in upal, da si ti. Da so bile vse le grde sanje in si me prišel iskat. Potem sem upal, da bo vsaj kdo, ki mu ne bo vseeno, nekdo, ki me bo rešil. Ko sem ugotovil, da ne morem tekmovati z razposajenimi, veselimi mladički, ki jih ne skrbi njihova usoda, sem se zavlekel v kot in čakal. Slišal sem njene korake, ko je konec dneva prišla pome. Odkorakal sem z njo po hodniku v posebno sobo. V strahotno tiho sobo. Položila me je na mizo, me počohljala za ušesi in mi dejala, naj nič ne skrbim. Srce mi je razbijalo od pričakovanja, kaj se bo zgodilo, toda občutil sem tudi olajšanje. Ujetnik ljubezni je prišel na konec poti. Kot vedno me je bolj skrbelo zanjo kot zame. Videl sem kakšno breme nosi, tako kot sem tudi pri tebi poznal vsako razpoloženje. Videl sem solzo, ki ji je spolzela po licu, ko mi je privezala obvezo okoli prednje tačke. Obliznil sem ji roko, tako kot sem jo tebi, kadar sem te tolažil. Strokovno je zapičila iglo v mojo žilo. Ko sem začutil, kako hladna tekočina kroži po mojem telesu sem se ulegel, pogledal v njene prijazne oči in zamrmral: »Kako si lahko to storila?« Morda je razumela moje besede. Nežno me je objela in mi dejala: »Oprosti mi!« ter mi razložila, da je njeno delo skrb za moj odhod v lepši kraj, kjer ne bom prezrt, zanemarjen ali zapuščen, kjer se mi ne bo treba več boriti. Kraj, ki je poln ljubezni in topline, tako drugačen od tega. Z zadnjimi močmi sem ji poskušal z zamahom repa povedati, da tisto »kako si lahko« ni bilo namenjeno njej. Ti, moj ljubljeni gospodar, ti si bil tisti, na katerega sem mislil, ko sem izrekel: »Kako si lahko to storil!« Vedno bom mislil nate in večno bom čakal, da prideš pome, moj ljubljeni gospodar! Če vam je zgodba »Kako si lahko to storil?« privabila solze v oči, ko ste jo brali, tako kot jih je meni, ko sem jo pisal, je to zato, ker je to zgodba, ki je sestavljena iz resničnih zgodb milijonov zapuščenih psov, ki vsako leto poginejo v ameriških zavetiščih. Vsakdo, ki bo objavil to zgodbo, je dobrodošel, le da jo objavi z avtorjevim podpisom. Prosim objavite jo na spletnih straneh, v časopisih, zavetiščih, na oglasnih deskah pri veterinarju, da razsvetlite ljudi. Z veseljem sprejemam kopije zgodbe, objavljene kjerkoli, na svoj naslov. Povejte javnosti, da je odločitev, da sprejmete psa v svojo družino, zelo pomembna. Pes potrebuje našo ljubezen, občutek pripadnosti, skrb. Naša odgovornost je, da najdemo svojemu psičku nov topel dom, ker je njegovo življenje dragoceno. Pri tem vam lahko z nasvetom pomagajo tudi različne organizacije in ustanove. Naredite nekaj za to, da ustavite ubijanje. Spodbujajte lastnike, da s sterilizacijo preprečijo rojstvo nezaželenih mladičkov. Hvala, Jim Willis Director, The Tiergarten Sanctuary Trust, accredited member of The American Sanctuary Association, and Program Coordinator, International Society for Animal Rights. e-mail: jwillis@bellatlantic.net Natisnite to zgodbo in jo pokažite prijateljem!
Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije
Zakaj si nekdo sploh umisli domačo žival (pa naj bo to kuža, kanarček ali zlata ribica), če jo potem čez 3 leta oddaja "dobrim" ljudem, ki imajo vrt.... in to celo pod krinko: pogoj je vrt, in da ga boste imeli radi blablabla...
Uf je pa res dober tisti, ki psa ne zaveže v vrečo in ne vrže v smeti... ja res je dober človek če tega ne dela... dober, dober človek
Pa še to.. ne zgražam se samo nad Matjažem, ampak nad tisočemi ljudmi, ki se poslužujejo podobnih oglasev. Sej mogoče pa Matjaž samo rešuje kakšnega kužka od sosedov, ki ga hočejo oddati ... ne vem... v tem primeru se zgražam nad temi sosedi....
PS: da ne bo kdo pametno pripomnil, da če sem tako dobra, pa naj ga sama vzamem... doma imam (poleg svojega nemškega ovčarja) že enaga mešančka, ki sem ga rešila od sosedov, ki so ga ravno tako oddajali. In pa poleg svojega mačka, imam še eno muco, ki sem jo tudi "rešila", ker se jo je nekdo naveličal in odvrgel.
MissLady
Sporočilo je spremenil(a) MissLady dne 18. dec 2006 13:42:22
