Oh te tašče

27. okt 2006 20:27

Oh, ti prekele "stare coprnice"... žal, tako izpade. Sama sem tašča - imam zelo krasnega zeta. Sin je bil v 3-letni zvezi z dekletom in njenim fantkom. Sedaj se upam rečt, hvala bogu, šla sta narazen, čeprav nam je dobro zagrenila življenje... Sem pa slišala pripombe, češ: "Kaj misliš, da sem jaz tvoja mati"!!! Nekatere stvari bolijo... Evo dekleta, imam godnega 31-letnika... samo, da ne misli katera, da bo živela z menoj. Ne, ne... v mojih štirih stenah imam zelo velike kriterije... Še hči mi pravi, da z menoj ne bi živela, ker sem "bolano picajzlasta". Pač, bolano ali ne, krijeterije sem sana postavila. Neizmerno jih imam rada, posebno pa moja tri sončka. Lepo je ko so tu, še lepše pa ko gredo. Pozdravček!

27. okt 2006 20:45

dragička je napisal/a:

Neizmerno jih imam rada, posebno pa moja tri sončka. Lepo je ko so tu, še lepše pa ko gredo.

Ko bi moja "bo" tašča tako mislila... Po njenem ji morava s fantom vsakič ko greva ven povedat kam greva in kdaj prideva, če ne je vse narobe. Pa še marsikaj bi lahko naštela. Verjamem da mora biti kakršenkoli odnos enakovreden in pošten, predvsem pa temeljit na spoštovanju. Vsak od nas ima drugačne poglede na življenje in meni niti pod razno ne odgovarja živet niti s starši niti s starši partnerja. Če sva midva par, družine še nimava, morava midva živet svoje življenje in ne živeti v življenju drugih. Sicer njegova mama ne živi veš čas z nama oziroma midva z njimi, ker že 2 leti govorijo da bo stanovanje najino, a glej ga šment, še vedno nič od tega, ampak jaz vedno postanem živčna ko pride domov. Pa je ne sovražim, niti ona mene, ampak enostavno sva drugačni. Že pri tem kaj pomeni imeti pospravljeno. Matilda, vidim da ti je hudo, ampak življenje nas testira največkrat ravno na sprejemanju drugih, predvsem pa sebe. Bodi to kar si, predvsem pa ne imej več pričakovanj do nje. Živi s svojo družinico in tistimi, ki te imajo radi. Predvsem pa se pogovori s partnerjem. Moj mora večkrat iz mene vleči stvari, pa potem ugotoviva da sva isto mislila, čeprav sem se jaz bala povedat. Držim pesti. lp, Marija

27. okt 2006 22:13

ko preberem kakšen vaš post, mi pridejo skoraj solze v oči. Sem pričakovala predvsem kritike na moj račun, ker se sama pogosto sprašujem, ali sem normalna, o teh zadevah pa ne morem ravno z vsakim govoriti. Hvala vsem za nasvete in dobre želje, če ne drugega se bolje počutim, ker mi dajete občutek, da nisem nora in da nisem edina. Pač le nimam sreče. Mogoče pa bom enkrat dobila tršo kožo in pa tisto samozavest, ki mi manjka, pa se bom imela lepše. Danes sem jo srečala na cesti, pa sem na žalost spet zmrznila. Še tamali je ni kaj pretirano porajtal. Mi je zelo žal, ampak tudi ona se ni obrnila name, kljub temu da me ni videla več kot mesec, le v tamalega je nekaj rinila, da jo je zmeden gledal kaj hoče in me trdno držal za roko. Ima res čuden pristop. matilda

28. okt 2006 0:33

No pa da dodam še eno temo za razmislek... Ne glede na to, da je moška populacija na tem forumu bolj majhna ;) Kako pa moški in njihove tašče :) Jaz imam sama sicer samo še potencialno bodočo taščico, s katero niti nimam kakšnih stikov, ampak ne bi smela biti problem, itak pa ne bi živela pri njih.... Je pa tako, da bova verjetno ostala pri meni doma (sicer v popolnoma ločenem stanovanju/gospodinjstvu, vendar vseeno je to ista stavba :) Pa če malo pomislim na mojo mami, kakšna tašča bi bila... Ne razumite me narobe, odlično se razumemo in se imamo zelo radi, ampak vsak ima svoje hibe. Pa me zanima, ali moški doživljajo te probleme podobno :) Jaz bi rekla, da ne... Ker razmišljajo drugače, vrednotijo drugače, čutijo drugače... Pa če se na začetku postavi meje in določena pravila, ne bi smelo biti problem. Ali pač? Pozdravček! KetyP

28. okt 2006 8:25

Matilda, tudi jaz imam probleme s taščo in tastom, ki mi poskušata vzeti mojo osebno svobodo, doma smo na kmetiji in mi dajeta velikokrat občutek, da grem kam prevečkrat, zakaj hodim tolikokrat domov (2-3x na teden za 2 uri), hočejo menda da bi vzgajala otroke tako kot so jih oni pred 30 leti, skratka živijo kot pred 50 leti (oba nista nikoli hodila v službo), in mislijo, da se cel svet vrti okoli dela in trplenja, ne vejo pa da nam je veliko pomembnejši čas z družino, ki ga želimo preživeti skupaj ne pa tako kot so čas preživljali oni vsak na svojem koncu zemlje. Veliko sem se že prejokal in prekregala ne z njimi ampak z svojim partnerjem na račun njih. Sama se v spore z njimi nikoli ne spuščam ampak se dogaja vse za mojim hrbtom. Ne vem, zdi se mi, da pač živimo vsi v svojem svetu. Sem se že sprijaznila in si ne jemljem več tako k srcu. Skozi eno uho not ta drugo pa ven LP hanzi

28. okt 2006 10:59

Uh, moja mama in njen zet, torej moj mož, sta hudo složen par, da ne govorim o mojem očetu...Najprej zet, potemvse ostalo....MOj pravi, da zato, da jima me morda kdaj ne bi vrnil, hehe... Čisto zares - moji z mojim hudo dobro funkcionirajo. Če bi živeli skupaj, bi bilo verjetno kaj drugače, kaj vem. AMpak kakorkoli obračam, kaže, da smo mi imeli srečo v dveh stvareh - eni in drugi, torej stari in mladi, smo postavljali meje, ki jih je druga stran spoštovala. Če jo je kdo poskušal prestopit, je hitro dobil znak, naj se vrne na pravo mesto. In tako je tudi bilo. Tudi meni je tašča nekrat pospravljala spalnico - semji rekla, naj tega ne počne, na pripombo, da se postilja postilja "tako" in ne tako, kot sem storila jaz, sem ji rekla, da njeno pospravljanje jemljem kot pomoč in da mi s tem hoče dobro, ampak da bo najina spalnica pospravljena,kot se me zdi prav. In smo za veke vekomaj opravili s prestopanjem meje. No, tudi moja mama je slišala podobno, ko je včasih po našem stanovanju kaj naredila po svoje, v prepričanju, da pač mora biti, kot se njej zdi. OD mene jih je slišala, ne od moža, ker njemu se o tem sploh ne ljubi pogovarjat in ga tudi nič ne moti... Ko smo že pri teh debatah - kako pa se razumejo starši ene in druge strani med seboj? Se kaj dobivajo oziroma srečujejo, se dobivate ob praznikih? Naši "pionirčki" se srečujejo tudi, ko nas ni doma, se obiskujejo neodvisno od nas, babici gresta skupaj po nakupih, ena drugi nosita razne stvari, za katere vesta, da drugo veselijo, srečamo se za vse rojstne dneve, velikonočne in božične praznike, ko so bili otroci manjši sta moja dva za kak teden prišla na morje in malce pomagala.... No, rojstni dnevi in srečanja ob praznikih so pri nas že prave male veselice... Mamamia mamamia

28. okt 2006 18:37

Še moj piskerček.Z taščo sem živela 4 leta in je bilo to več kot preveč,bili smo v dvosobnem stanovanju,tašča,tast,mož,hči in jaz.Lahko si samo mislite kako je bilo to zoperno,sem morala imeti konjske živce.Saj se je vtikovala v vsako stvar,sploh pa potem ko sem rodila,karkoli sem naredila je bilo narobe.Vedno je rekla naredi takole ne pa tako,nekaj časa sem se še sekirala potem pa sem samo kimala in seveda naredila po svoje.In se še sedaj držim tega pravila;lepo se nasmejem in ji potrdim in rečem "seveda imate prav draga tašča". Potem pa smo se preselili in je sedaj super.Mi gremo na obisk k njej on pa k nam ampak še vedno želi imeti kontrolo nad vsem in seveda mora vse vedeti kaj se dogaja;kdaj je kateri od otrok šel v šolo in prišel iz šole, kje smo kam gremo,kaj bomo kuhali in tako dalje ampak se ji ne pustimo.Mož je takoj postavil pravila,ki naj bi se jih držala.Glede otrok je pa zelo vredu,vsak rojstni dan dobita darilo vsak božič in za veliko noč obvezno darilo (sedaj je to že denar,ker sta večja in ne ve več kaj bi kupila),da o umesnih žepninah ne govorim.Da me ne bi marala še nisem opazila,ker vedno karkoli rabi pokliče mene in ne svojega sina.Pa še to ob nedeljah nikoli ne kuham ker gremo mi k njej na obisk,sicer kuha tast ampak vseeno smo še vsako nedeljo pri njih na kosilu.Res pa je da še nikoli nisem jedla njenega peciva in pila njene kave ker ne peče in ne kuha kave.Za velika praznovanja ji spečem jaz vse ona mi samo nabavi material in mi je potem tudi zelo zahvalna.Skratka dobra je kot kruh in mislim ,da bi še zadnjo drobtinico kruha dala za nas,ampak včasih bi jo pa vseeno raje nosila kot poslušala. mamazeljka

29. okt 2006 12:12

Mi pa z babi (tašča) in dedijem (tastom) živimo v isti hiši in imamo ločena stanovanja. Vsaka ima svojo kuhinjo in kopalnico. Dokler nisva izdelala prizidka sva živela z njimi v skupnem gospodinjstvu. Moram rečt, da sta zelo, ampak res, zelo dobra človeka in nikoli nisem imela občutka, da me ne bi sprejela v hišo. Najbolj mi je všeč, ko se kakšno nedeljo z babi spomniva in si razdeliva kuhanje kosila. Ponavadi njej prepustim pripravo solate, za meso, juho in prilogo(krompir, riž, testenine,...) ter sladico pa se dogovoriva, in imamo skupno kosilo. Tudi med tednom je včasih tako, včasih kuha ona, včasih pa jaz. Segedin in vampi so moja naloga, kuhanje žgancev pa najraje prepustim kar njej, ker naredi zelo dobre. Kadar koli ju potrebujemo, vdeno sta nam pripravljena pomagat. Še posebno dedi. Brez njegove pomoči, bi se midva preselila v stanovanje mnogo kasneje kot sva se, saj je človek, ki se loti vsakega izziva. In resnično sem hvaležna, da se z njima dobro razumem. Je pa res, da ima vsak izmed nas svoje "fore", ki jih je pač treba sprejet oziroma it preko njih. Kot jih imava midva z možem, jih imata tudi babi in dedi. Je pa na to temo že enkrat kipelo (nista bila kriva onadva), a se je hitro vse uredilo. Se razumemo med seboj in upam, da bo tako tudi do nadaljnega ostalo.

29. okt 2006 13:53

Pri moji je pa takole. Če se srečamo mi je vredu, če ja pa ne videm sem pa se bolj vesela. Sej ona ma mene rada, pa me hvali pred drugimi pa vse, sam ima pa tudi dolg in oster jezik ali pa se brez razloga ne pogovarja z mano. za primer: včasih sva se videli skoraj vsak dan, zdaj me že lep mesec ni bilo na spregled, res pa, da ni kriva ona ampak to, da sem zelo zaposlena in še sama s sabo komaj shajam. Seveda si ona to razlaga malo drugače, da sem ji nekaj zamerila in da se mi ona ne bo klanjala. Jah svet se zgleda vrti samo okli nje. Njen sinček je pa tko al tko oh in sploh. Tudi on pa jih podpira v vsem pa ce je vse še tako narobe, vazno je da ne reče kej čez svoje starse. lp Bernarda85

29. okt 2006 17:53

He he...prav nasmejal sem se nekaterim zgodbam, nekatere so me pa dobesedno tudi šokirale ( pa kaj se to res dogaja??) Čist verjamem! No bom dodal še moški pogled na to: - moja tašča je prav fajn ženska, pridna, dober kuha, prijazna...se ne vtikuje v najino življenje in nam pomaga po svoji najboljši moči, nesoglasij do sedaj nisva imela nikoli, kvečjemu stopi prej na mojo stran kot na ženino...vse naj naj o njej....zgodba zase je moj tast ( ja itak za njegovo hčero nobeden ni bil in ni dovolj dober)ampak po začetnih pripombah (nizkih seveda) in dokazovanju , da pa ni konec sveta in da za njegovo hčerkico poskrbim po najboljših močeh in še več, tako ali drugače v VSEH pogledih , se je omehčal in lahko celo rečem da me nekako ali pa končno sprejema po dolgih 18 letih - celo za pomoč in nasvete me prosi ali drugače povedano , ustvarila sva neko sožitje, ki ga gojiva, vsaj 1x na teden ( tolikokrat namreč grem k njim - no to je povpreček). Druga zgodba pa se odvija na drugi strani zakona, se pravi MOJA žena in moja mati...hm...tega nebom komentiral, ker nikakor nebom mogel biti nepristranski in objektiven...če pa že potem sem pristranski in bom na ženini strani in bom rekel na kratko : nočna mora in včasih se počutim kot Jezus, pa ne zaradi tega ker bi imel sposobnost vodo spremeniti v vino in kamenje v kruh ampak zaradi tega kar so mu naredili ko so ga pribili na križ...ja res je , včasih je celo španska inkvizicija prav mila glede na to kar lahko naredita moji dve babnici. In da nebo pomote, moja žena je zelo mila in dobrosrčna oseba...po drugi strani pa malček trmasta. Mati pa zelo direktna in brez dlake na jeziku....si predstavljate...Raje ne! In tudi jaz bom raje končal o tem. Dovolj je moja izkušnja z mojo taščo in tastom: escada