Oh te tašče

19. sep 2008 9:50

Matilda, jaz ti seveda čestitam. To, kar se tebi ta trenutek dogaja je zgolj in samo spoznavanje sebe in sprejemanje sebe tudi v elementih, kjer sami sebe presenetimo. Ljudje smo zato, da se razvijamo in s tem tudi spreminjamo. A ni hecno, da zmoremo sebe pogledati na starih fotkah in nam je čisto simpatično, ko se vidimo s kakšno grozno frizuro in čudno obleko (ampak takrat je bilo pa ravno tisto moderno), nekako pa ne vidimo, da so bila tudi naša stanja včasih precej drugačna od stanja, v katerem smo trenutno. In to je vsa lepota življenja in veselje, da smo enkrat žalostni in se sekiramo, potem pa to predelamo in se vsemu samo nasmehnemo. Anyway, ti privoščim, da si tole mentalno metamofozo s čim počastiš, s kakšno malenkostjo, ki ravno ne boli denarnice. Lep dan. Vendelina jr.

19. sep 2008 10:02

 

Tale tema je pa zgovoren primer, za kaj vse je dobrodošla tale naša Kulslo.

Matilda, samo hrabro naprej! mamamia

mamamia

19. sep 2008 10:42

matilda, čestitam! Pri meni je sicer zgodba malo obrnjena, ampak grem tudi naprej:) Sama sem bila zelo presenečena, da se ljudje res spremenijo po rojstvu otrok, tudi če se ti ne spremeniš v odnosu do njih. No, potem ugotoviš, da moraš glede na dano situacijo tudi ti spremenit odnos in potem se začnejo kamnčki spet postavljat na pravo mesto - sicer drugam in drugače kot prej, ampak vseeno ok. Še vedno lahko vedno računam na svojo taščo in še vedno jo imam rada, vendar pa ne več tako kot prej. In ker je cena previsoka (svobodo zelo visoko cenim), rajši računam na koga drugega, saj jih je dovolj v mojem življenju;) Veri

19. sep 2008 10:43

Ja tašče.....pri nas je tast tisti,ki je sveto prepričan,da je bog in batina. Imeli smo resne probleme, ko sem sama že premišljevala, da bi šla z otrokoma nazaj domov. Pa sem na koncu z moževo pomočjo ugotovila, da potem bosta pa onadva velika zmagovalca. In nisem šla nikamor,ostala sem tam,kje sva si z možem uredila stanovanje (vrhnji štuk njihove hiše). Prvih 10 leti sem veliko prejokala, se sekirala........nakar sem pa ugotovila: pa za vraga..zakaj že???? Naslednjih 10 let sem se odločila,da jih ignoriram....enostavno si ne pustim,da me katerakoli stvar sploh še gane, še manj pa prizadane. Med tem časom sva si zgradila hišo......in jima dala vedeti, da sta ob vstopu v najino hišo na tujem teritoriju in da je njun čas podjeba*anja in žaljenja minil. Ne mislim ga vračati besedno niti nikoli nisem, ker to absolutno ni moj nivo.....sem pa strogo tiho,ko prideta in odgovorim le na res nujna vprašanja. Šele sedaj sta ugotovila, da molk boli veliko bolj, kot marsikatera žaljivka....ampak, žal je prepozno za opravičila, ker nekatere svari sicer človek oprosti, pozabi pa nikoli. Je pa res, da je kljub mladosti moj mož imel pojme razčiščene....pa tudi sama mu nisem nikoli tožarila stvari,ki niso bile omemebe vredne. Ne bom opisovala dogodkov, ker bi marsikatera mislila, da sem gledala kakšno mehiško nadaljevanko..... Kar nas ne ugonobi, nas okrepi! Ko bom sama tašča.......joj, da me takoj strela zjasnega, če bi samo 1% od tega,kar sta meni delala tast in tašča, počela moji tamladi....... Gurenc

19. sep 2008 12:24

Vendelina jr. je napisal/a:

Matilda, jaz ti seveda čestitam. To, kar se tebi ta trenutek dogaja je zgolj in samo spoznavanje sebe in sprejemanje sebe tudi v elementih, kjer sami sebe presenetimo. Ljudje smo zato, da se razvijamo in s tem tudi spreminjamo.

Res je. Počasi se bližam tridesetim

Vendelina jr. je napisal/a:

A ni hecno, da zmoremo sebe pogledati na starih fotkah in nam je čisto simpatično, ko se vidimo s kakšno grozno frizuro in čudno obleko (ampak takrat je bilo pa ravno tisto moderno),

Tudi to sem opazila, ja

Vendelina jr. je napisal/a:

Anyway, ti privoščim, da si tole mentalno metamofozo s čim počastiš, s kakšno malenkostjo, ki ravno ne boli denarnice. Lep dan. Vendelina jr.

Pa res sem si omislila nekaj, kar bo sicer bolelo denarnico, pa ni važno. V skrajnem primeru primem mojega za besedo, ker mi vedno ponuja, da naročim na njegov račun Hvala vsem za spodbudne besede. matilda

19. sep 2008 21:27

Jaz pa sem mislila, da imam samo jaz super taščo.Moja zgodba je približno takšna kot od Malčice.Tudi mi živimo v dvostanovanjski hiši, kjer misli moja tašča, da je takoj za bogom. Imeti mora prvo in zadnjo besedo.Moj zlati možek pa ji vsaki stvari ugodi, ker če ne je ogenj u strehi, prikaže pa vedno, da je ona žrtev in imaš občutek, da si jo najmanj ubil. Hčere bi najrajši v žlici vode utopila, da jo ne marajo, sem pa jaz kriva ,ker sem ju nahujskala proti njej.Ko pridem iz službe zaprem vrata in zame ne obstaja.Očitala mi je ,da se znam z vsemi pogovarjat, le z njo ne .Vendar pri najboljši volji se po triindvajsetih letih nimam kaj. lili_stef

19. sep 2008 22:28

Hvala bogu moja tašča je zaenkrat v redu in upam,da po tolikih letih kar jo poznam,srčno upam,da mi ne bo treba spreminjat mnenja. Lep sončen dan,ki naj bo vsak dan nasmejan! Vanilija76

19. sep 2008 23:24

No, jaz sem se takoj preselila na svoje in teh težav nisem imela. Tudi moja mama me je vedno učila, da moram biiti do moževnih sorodnikov še bolj potrpežljiva kot do svojih. Včasih tudi zato, da je življenje lažje, čeprav verjamem, da je včasih pač nemogoče. Sicer pa mi je dal vedno misliti tale "vic". So neko mamo spraševali, kako sta kaj njena hčerka in sin. Pa je odgovorila: - ja, hčerka ima krasnega moža, vse skuha, opere, pazi otroke in še do mene je prijazen in me pelje kamor je potrebno. - ampak sin je pa pravi revež. Svoji ženi mora prati, kuhati, likati pa še njeno mater mora okrog zdravnikov voziti Imejte radi ali vsaj spoštujte starše svojih partnerjev, kajti če imamo radi svojo drugo polovico, se spodobi, da imamo radi tudi tiste, ki so jih rodili za nas. Jaz mislim, da je vsak mož ali žena najbolj vesel, da se z njegovim/njenimi domačimi spoštljivo obnašamo. zoja2

20. sep 2008 5:49

zoja2 je napisal/a:

Imejte radi ali vsaj spoštujte starše svojih partnerjev, kajti če imamo radi svojo drugo polovico, se spodobi, da imamo radi tudi tiste, ki so jih rodili za nas. Jaz mislim, da je vsak mož ali žena najbolj vesel, da se z njegovim/njenimi domačimi spoštljivo obnašamo. zoja2

Pod veliko postov bi se podpisala,tale je pa zdel bistvo:prepricana sem,da je zelo malo moz,ki bi spostovali in imeli radi zene ,ki prezirajo njihove matere,pa ce imajo za to tisoc(vcasih tudi utemeljenih ) razlogov. Moja tasca je mlada umrla in sem med hudo boleznijo jaz skrbela zanjo,( imela je dva sina in se dve hceri) in moj moz mi zmeraj pravi: ce tega ne bi zmogla, ti ne bi ocital,bila si " le snaha" in ne hci, ampak zato,kar si naredila zanjo,te nimam samo rad,zato te spostujem. Lepsih besed si clovek ne more zeleti. Ce ne morete imeti rade svojih tasc, jih vsaj ne zanicujte. Vsak,tudi najslabsi clovek je vreden svojega spostovanja.In od vsakega,tudi " najbolj egoisticnega, ljubosumnega in zlobnega cloveka" se lahko kaj naucimo-ce ne drugega, cesa NE delati, da mu ne postanemo podobni. Naredite si lep dan! Lp lucka

20. sep 2008 9:23

Sama imam pred sabo še mnogo let preden postanem snaha ali celo tašča, vendar pa lahko povem primer iz naše družine. Moja starša sta se ločila pred tremi leti, mama ima sedaj novega partnerja, oče pa ne. Moja mama in očetova mama, torej njena bivša tašča, se še vedno družita, redno hodita na kavico, babica nas (vse skupaj!) vabi na kosilo, itd. Mi je prav zanimivo, kako sta postali pravi prijateljici, za babico se tudi šušlja, da pravi, da je njen sin naredil napako, ker je pustil oditi tako dobro žensko-mojo mamo. Druga tema pa je z novim partnerjem moje mame, njegova mati namreč nikakor ne more sprejeti, da si je našel toliko "mlajšo punco"... haha, da sploh ne omenjam, da sta moja mama in njen partner enake starosti, njegova bivša žena pa je bila 8 let starejša od njega. Napisano je malo nerazumljivo, a menda boste uspeli razbrati bistvo. Lp seothantic