Oh te tašče

15. feb 2016 14:48

Hvala dekleta vsem. Resnično smo ženske vse življenje na neki preizkušnji, vendar pa smo ravno zaradi vloge, ki jo imamo kot žene, matere, hčere in snahe tako pomembne za naše družine. Še zavedamo se ne velikokokrat, kako zelo in prav je, da smo zato  tudi same sebi v ponos. Velikokrat žrtvujemo lastna hotenja in sebe, da je zadovoljno naše "gnezdo", kajne? 

15. feb 2016 15:16

@Naor, če misliš, da je bilo v starih časih super lepo in romantično, zagotovo nisi prečitala knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Nisem prečitala hujše grozljivke, kot je ta knjiga.

@mamamia, pri nas sem bila tudi jaz pobudnica, da sem imela tamiceno v varstvu prvo leto. Otroci gredo tukaj pri treh mesecih v varstvo. Sem kasneje izvedela od otrok(sin in priženjnena hči), da je preveliko breme in prevelika odgovornost kar tako babici naložiti otroka v varstvo. 

@Men se zdi, da zganjate čisto preveč drame okoli tašč. Če ste pod njeno streho, boste pač tako plesale, kot bo ona žvižgala. Komu to ni jasno?

Pri mamamii se mi zdi, da so imeli srečo z veliko hišo in z dobro razporeditvijo. (poznam samo še en tak primer).  Tudi dogovor ni od muh. Moji mulci imajo ključ do najine hiše in midva do njune, ampak se obvezno pokličemo, preden se kdo na vratih prikaže. Poznam primere, ko je skupna kuhinja, pa kopalnic ni dovolj...no, men bi se ob tem zmešal. Pol imaš pa še maminega sinka za moža in si v malori.

Če si na svojem in se hočejo vmešavat v tvoje zadeve, jim lahko vsaj rečeš, da plačuješ svoje račune in naj bo lepo tiho. Midva se s ta mlado super štimava, tamalo imam redno v varstvu vsaj dve uri na dan (moja iniciativa), občasno si delimo kak obrok hrane (ta je predvsem od mene do njih, sem pač bolj spretna v kuhinji) in priskočimo na pomoč, ko je treba. :)

Ne vem kaj bi naredila, če bi se morala z dramo ukvarjat. :) 

Vanja

15. feb 2016 15:27

Draga Vanja, se zavedam, da sem imela srečo z družino. Mislim pa, da si mora vsak malo sreče tudi zaslužiti s svojim ravnanjem.

Kar se pa tiče te knjige se pa strinjam s teboj, včasih ni bilo lahko biti ženska. Moja stara starša sta bila tudi pri tem čisto drugačna. Imela sta dve hčeri, ker stari oče ni želel imete čete revežev pri hiši. Ko ga že ni bilo več in sem sama že tudi odrasla, mi je stara mama včasih rekla, da je bila srečna, ker "ni bil tak kot drugi". 

Ko se že menimo o tej knjigi, zadnjič je bil dokumentarni film o avtorici Mileni Miklavčič in mnogih njenih sogovornikih. Res pretresljivo in skoraj težko verjeti.

15. feb 2016 19:12

Kara, da ne citiram tvojega daljšega maila - takoj ji povej, da ne tekmuješ z njeno ljubeznijo do tvojega sina, ampak da ga imaš rada kot mama, ona ga pa ljubi kot ženska. In ti dve ljubezni se ne križata. Ne odlašaj s pogovorom.

Če boš odlašala, bo morda prepozno, ker, kot sem razbrala, je tudi ona malce nezaupljiva. Zato se pomenita takoj.

Meni je tašča povedala, da je bila v precejšnjem precepu, ko je videla, da gre zares. Da je pomislila, da izgublja sina. Potem pa je ugotovila, tako mi je pač povedala, da nič ne izgublja, ampak s sinovim dekletom pravzaprav nekaj pridobiva.

Zdaj ji ga vedno bolj ponujam, pa pravi, naj ga kar obdržim ...

16. feb 2016 7:32

Mamamia veš, naša deklica je še tako zelo mlada. Zavedam se, da je na meni prva poteza, sem zrelejša in natančno vem kaj hočem, medtem, ko se ona še išče. Vendar mora biti pravi trenutek in pravi način, da ne bo razumela narobe kakšen je moj namen. Imam tudi hčerko in skozi njo gledam kako bi želela, da njena bodoča tašča ravna z njo.  Tako zelo občutjive so te mlade rožice, kajne? Nisem še pozabila sebe in svoje občutke v teh letih, hvala bogu.  Zato se mi smilijo, ker vem, da ne bo lahko.

16. feb 2016 7:46

Ko sem se rešila iz kremljev moža, sem se rešila tudi tašče (hvala bogu). Sedaj sem že kar nekaj let tudi sama tašča. Zaenkrat se še uspešno držim pravila, ki sem si ga določila: da ne bom nikoli takšna, kot je bila moja tašča.Pred dnevi je imala snaha rojstni dan. Ko sem ji voščila, sem se ji tudi zahvalila, da je tako zlata snaha. Pa mi je odgovorila, da ji to sploh ni težko ob tako dobri tašči, kot jo ima. Malo sva posmrkali, se objeli, kakšne krokodilje solze, ki bi še lahko pritekle, je prekinil sin z besedami, da že malo pretiravama

Vabila na kosilo so vedno veseli in ko potrebujemo pomoč, smo si vedno na razpolago. Moram pa še posebej povdariti, da kljub trem otrokom nista nikoli izkoriščala varstva zanje. Ob bolezni si vzameta /eden ali drugi/ bolniško, ob počitnicah kombinirata tako, da sem čim manj obremenjena, ker sta mnenja, da so to njuni otroci, za katere morata poskrbeti sama. Ja, sem kar ponosna na svojo družinico in tudi srečnaZ lepimi besedami in pogovorom se da vse urediti.

16. feb 2016 9:31

Tudi jaz sem si rekla, da nikoli ne bom takšna kot moja tašča. Sedaj je že pokojna 5 let in imam vnuke in jih popazim tudi če gredo na kakšno "žurko". O tem sem jaz lahko le sanjala, tako da mož ješel, jaz sem pa ostala doma. K sreči smo po desetih letih zgradili hišo in se umaknili čez cesto

16. feb 2016 13:44

...hja, v tem primeru bi pa jaz bolj zamerila možu kot tašči....

16. feb 2016 13:59

Nimamo vsi zlatih mož

16. feb 2016 14:15

Imamo pa točno takšne, kot smo si jih same izbrale.