Oh te tašče

15. feb 2016 9:15

Moja tašča in tast sta zlata! S partnerjem sva si uredila zgornje nadstropje v hiši, ampak vsi spoštujemo zasebnost. Pomagamo, ko je treba pomagat in se pustimo pri miru, ko je treba. Včasih se tudi cel teden ne vidimo pa imamo isti vhod.
Naj še pripomnim, da taščo izkorišča njena hči z možem. Nenapovedano pride na kosilo in je vse narobe, če ni skuhano. Prav tako pripelje otroka v varstvo brez da bi vprašala, če ima kdo čas itd.
Mogoče ima prav zato tašča mene rada...

Se pa strinjam, da se je potrebno v primeru skupnega življenja s svojimi ali partnerjevimi starši potrebno prilagajat, postavit meje in se pogovarjat! Iskreno povedano, si težje predstavljam, da bi zdaj živela s svojimi starši, kot s taščo in tastom.

15. feb 2016 9:32

To je prvi korak k razumevanju, če živiš pod isto streho. Mi že 30 let živimo tako, a je tast še preden se je kateri od otrok poročil postavil jasna pravila: trkali boste, preden stopite v moje stanovanje, tudi vnuki, a tudi jaz bom trkal, preden stopim v vaše stanovanje. In tako je tudi bilo.  In vsak je dobil svoj števec za elektriko, vsak svojo telefonsko številko, za vodo in centralno pa smo se dogovorili za delitev stroškov. Enako smo naredili razpored za čiščenje skupnih prostorov. Dva krat na leto pa smo sedli skupaj in se dogovorili, kaj je treba postoriti v hiši in okoli nje, si razdelili naloge in se dogovorili o plačilu ter kaj lahko naredimo sami.

Če pa je tašča kdaj imela kakšno željo, da bi se malce le vpletla v kakšno reč pri nas mladih, smo ji lepo povedali, kje je meja in naj se je drži. Včasih ji je to težko padlo, a niti jaz nisem popuščala in se je sčasoma odvadila. Smo pojasnili, da hvaležnost za pomoč nikakor ne pomeni njene pravice, da bi kaj v drugih družinah urejala po svoje in je bil mir. Nikdar ni bila zlobna ali da bi hotela nagajat, le malce preveč radovedna včasih.

A z malo dobre volje se to da prebroditi dokaj neboleče, sploh ker je večina drugih stavri "štimala" v nulo.

15. feb 2016 9:37

In zakaj svojih otrok ne bi dala svoji sestri za kak teden? Moja mama je mene v eni zelo težki, skoraj brezizhodni življenjski situaciji tudi pustila pri svoji sestri, za mesec ali dva, čisto majhna sem še bila, pa kaj? Je zaradi tega slab(š)a mama ali kaj? Jaz mojo mamo občudujem, da je našla to rešitev, sicer ne vem, kako bi se bilo takrat vse končalo.

Vse ima svoj razlog. Tudi ravnanje tvoje tašče. Ampak iz tebe mi veje neka zagrenjenost, precejšnja zamera do tašče, verjetno niste zmogli odkritega in poštenega pogovra takrat. Ne vem, ugibam.

15. feb 2016 10:11

Jaz sem tudi imela starejšo taščo, vtikala je nos, kamor ga je lahko, tako da nobene zasebnosti v zakonu nisem imela. Ko sem povedala, da želim - samo mir, saj smo živeli preko stene v hiši, je bil ogenj v strehi. Po nekaj letih sem se ločila, pa ne zaradi nje, in po nekaj letih sva navezali lepe pristne odnose, zelo me je imela rada.

Odkar pa sem sama tašča, pa sem povedala sinu in nevesti, da se ne bom vtikala v njuno življenje, jima bom pomagala, če bosta kaj potrebovala,  ju povabim večkrat na kosilo če želita, ko bodo vnuki jih bom z veseljem pazila .....

Kar sem sama doživela, se ne želim še jaz ponavljat. Tako smo veliki prijatelji, sploh ne čutim, da bi v tem odnosu bila "tašča", ker me je nevesta tudi tako sprejela. Enako velja tudi za njene starše. Smo čudovita ekipa in jima pustimo, da živita svoje življenje in da dihata s polnimi pljuči.

15. feb 2016 11:10

Ne me narobe razumeti. Če bi to naredila jaz, bi bila zanjo najslabša mati na svetu!!!

15. feb 2016 11:33

Bila sem snaha pok. tašče in tasta ( zanimivo o njih se vedno zelo malo govori, kot da jih ni...), sedaj sem na pragu funkcije tašče, sem pa tudi  hči ostarele matere.

Biti mlada snaha, nesigurna v svoji novi vlogi partnerice z vsemi dodatnimi vlogami: snaha, svakinja, nova sorodica moževe družine. Zelooo težko. Zelo pomembno kakšne vrste odnos boš vzpostavila, kajti to bo imelo posledice daleč za naprej. Včasih tudi nepopravljive.

Vendar, večinoma si delamo sami sebi probleme tam, kjer jih sploh ni ravno s tem razmišljanjem, kdo komu kaj jemlje. Pa nihče ne jemlje nič, samo pridobiva. Preprosto, vsak ima svojo vlogo. Ljubezen : mati - sin, žena-mož, brat sestra, vnuki -stari starši 1, stari starši 2... Tako je to v družinah, pa vendar niti ena od ljubezni ni enaka drugi in ne preprečuje, da se preprosto imamo radi in da se zavedamo, da smo močni in povezani skupaj. Kot družina. Da si kot mlada snaha sedaj del tudi te družine, prav tako kot je postal tvoj mož oz. zet del tvoje primarne družine. Po nekem čudežu se vsem snaham dozdeva, da je pa njihova družina absolutno veliko boljša po vseh kriterijih kot moževa. Če bi imele svojo taščo tako rade ali pa celo raje kot svojo mater( kakšen smrtni greh..) je to enako kot popolno izdajstvo svojih staršev. Tega se boji večina mladih snah, tudi jaz sem se. Pa čeprav sem kot najstnica še pred kratkim zatrjevala vsem prijateljicam, da je moja familija absolutno nemogoča, me ne razume, me ne mara, starši groza od groze.

Tu pa se začne običajna vojna. Niti se ne ve kakšen je cilj v primeru zmage. Pravzaprav je ni. Samo izguba je. Izguba priložnosti, da dobimo še eno družino, da imamo dve materi, dva očeta, kup zaveznikov v primeru, da bomo morda nekoč reševali svoj odnos, svoj zakon. Ki se ob takih rečeh tudi lahko skrha. Vsi doprinesemo k temu, da je v hiši prepir, vsi tudi k temu, da se imamo lepo ob tistih redkih ali pogostih družinskih srečanjih, ki pa ostanejo v spominu odraslih in  otrok. Tudi to je dediščina.

Imela sem taščo, pa sem jo premalo cenila in ji povedala, da jo imam rada. Drugače kot mojo mamo, ampak rada. Zakaj? Ker je imela rada mojega moža in ga s tem  naučila kako naj me ima rad. Njegovega odnosa do mene.  Ker je imela rada moje otroke. Ker je toliko storila za nas, se bala za nas, tudi sitnarila kdaj pa kdaj, pa šele sedaj vemo, da iz čiste ljubezni.

Jaz sem "mlada" tašča. In me je strah. Kako naj pričnem svojo veliko vlogo. Tudi sem precej nespretna do mladega bitja, moje snahe. Gleda me z nezaupanjem, jaz pa njo. Nočem  drugega, kot da ima rada mojega sina in da uvidi, da ne tekmujem z njo za njegovo ljubezen, ker ni ista kot njena. Nimam je še rada, za to potrebujeva čas, vendar upam, da ji bom to znala pokazati morda tudi kdaj povedati.  

15. feb 2016 12:05

Zelo lepo si napisala, kara.

Life is war against boredom~

15. feb 2016 12:17

Jaz sem imela čudovito taščo, bila je mlada babica pri 43. Veliko mi je pomagala, marsikaj naučila in kot učiteljica je zelo vzgojno vplivala na hčerki. Dostikrat sta bili čez vikende na počitnicah, poleti pa dalj časa na vikendu na morju, kjer sem tudi jaz preživljala dopust. Ni se vtikala vame, v moj zakon, vedno je bila strpna, radodarna, prijazna. Medtem, ko je bil tast popolno nasprotje. Še dobro, da nismo živeli skupaj, saj me je njegov večni prav in njegova vzvišenost šla pošteno na živce. Svojo pravo plat pa je pokazal ob smrti svojega sina, mojega bivšega moža, saj ni šel niti na pogreb. 

Moja starša sta mi tudi veliko pomagala, predvsem pazila na bolni hčerki, oče ju je večkrat peljal v vrtec in šel iskat. Imela sem zlata leta sreče.

Sedaj v drugem zakonu pa živim na svojem, imam ostarelo taščo v domu, za katero je zaradi demence potrebno skrbeti. Ob rojstvu sina ( sedaj že ima 8 let) sem imela pomoč odraščajočih hčera in moža, mami ni zmogla več. 

Se pa tudi jaz bližam moji novi vlogi tašče, babice, saj je ena od hčerk v resni vezi. Sprva so bili kontakti z njenim fantom previdni, nerodni, sedaj pa smo se že navadili in smo bolj domači. Vsake toliko časa prideta na obisk ( živi pri njemu ne ravno blizu) in ju z veseljem povabim na kosilo. 

Ko je še mlajša imela fanta je bilo precej burno doma. Velikokrat je spal pri njej, kopalnico smo si podajali, kuhala sem non stop in mi je dostikrat vse presedalo. Ker imamo le stanovanje je to precej naporno. Kar naenkrat ni nobene intime. Smo sicer postavili pravila, je pa z njim prekinila. Pa je prišel drug, resen, vse super, smo bili v dobrih odnosih, ni bil moteč in smo upali, da je to to, pa se tudi to ni obneslo. 

Sedaj sem ji dala vedet, da tudi midva rabiva malo časa, da spet koga sprejmeva na horuk in jo prosiva za obzirnost. 

Ja, Kara te čisto razumem, da potrebuješ čas. Sama sem na istem. Z našimi izkušnjami situacijo bolj zrelo vidimo in smo bolj previdni. Tu pa je potreben le čas, da nekoga sprejmeš v svoje srce. 

15. feb 2016 13:39

Kara, vse dobro ti želim, si čudovita oseba, zato boš imela obilno " žetev." 

Fuksija

15. feb 2016 14:48

Hvala dekleta vsem. Resnično smo ženske vse življenje na neki preizkušnji, vendar pa smo ravno zaradi vloge, ki jo imamo kot žene, matere, hčere in snahe tako pomembne za naše družine. Še zavedamo se ne velikokokrat, kako zelo in prav je, da smo zato  tudi same sebi v ponos. Velikokrat žrtvujemo lastna hotenja in sebe, da je zadovoljno naše "gnezdo", kajne?