Potrebujem pomoč

26. okt 2006 12:48

Tudi jaz bi rekla, da se je česa prestrašila. Možno je pa, da si ti zdaj v kakšni močni stiski - ali je močna živčnost, morda kje kaj ne štima in se žreš zaradi tega... Moj sin Adam me takrat ne pusti nikamor, ko jaz pri sebi doživljam hud stres. Otroci znajo bit zelo senzitivni in zaznavajo energije iz okolja. Če pa sta mami in sin (oz. hči) zelo povezana, pa še toliko bolj. Skratka: To je lahko znak nekakšnega pretresa (stresa), ki ga je ona sama doživela, ali pa ti. Jaz sem nekaj časa (ko je bil star 3 leta) delala tako, da mu nisem povedala, da kam grem - samo šla sem. Pa se je potem tako hudo metal po tleh, da ni blo za zdržat. Potem sem z mamino pomočjo razvila naslednjo stvar: pri vsej stvari pomaga, če si vzamem 10 minut časa, se usedem k njemu ali pokleknem na eno koleno (če pač on stoji) in se mu zazrem v oči. Potem mu mirno razložim, da moram pač iti tja-in-tja. Govorim v takem tonu, da on ve, da mi je mar zanj in da zaupam, da bo on lahko to prenesel, ko bom jaz odšla. Povem mu, da se bom vrnila, ker ve VEDNO vrnem. Pri vsakem otroku je pa treba ugotovit, kaj je bolje: ali mu povedal nekaj ur prej (na zgornji način) ali pa tik pred zdajci. Jaz mu ponavadi povem nekaj ur prej, sploh pa zdaj, ko je star 5 let in že malo več razume. Jasna in izčrpna razlaga na način, da on razume, vedno vžge. Je pa res, da po tem tud malo pojokca, ampak razume, za kaj se gre. Čeprav je tvoja hči še majhna, si zasluži dobro razlago. Ne podcenjevat njenega razumevanja. Dobiti mora zaupanje vate. Veliko uspeha želim, Sy Sporočilo je spremenil(a) Sy dne 26. okt 2006 13:01:42

26. okt 2006 13:01

Iz napisanega se tudi meni zdi, da je deklica morala nekaj doživeti, sicer se ne bi tako krčevito upirala, da mora ostat pri babici. Sama sem z obema svojima imela srečo, da sta pri babici vedno rada ostajala (problem je nastal, ko je bilo treba domov), tašča pa je z njima na morju preživela vsako leto tudi po tri mesece...pa nikdar nista hotela z nama domov, ko sva jih hodila čez konec tedna obiskovat... Po moje bi pomagal miren, zaupen pogovor z deklico. Da nekdo joka do bruhanja...meni to daje mislit. Poskusi od hčerkice izvedeti, kaj neki se ji je zgodilo. Morda babica ne dovoliti imeti prižgane lučke, mogoče se ji ne odzove, če jo pokliče, mogoče jo je bilo ponoči strah, ko se je zbudila, pa je ni nihče slišal...Ali pa nekaj ni bilo po njeno, pa kuha zamero...Ne vem, ugibam, morda je kakšna malenkost, da bi se vse nasmejali, če bi vedeli, ampak otrok to doživlja tako zelo drugače kot mi... Jaz sem imela kot otrok nekaj let odpor do obiskov pri stricu, ker sem jim poslala prazno kuverto, brez znamke, samo na zadnjo stran sem napisala, da jih lepo pozdravljam....Kolikšen strah sem doživljala, ko smo šli tja na obisk...Dokler ni stric enkrat, nenadoma, da sploh nisem uspela pobegniti od mize, povedal, kako veseli so bili te kuverte in kako od srca so se nasmejali...Mene, pet letnega otroka, pa je bilo strah, kako me bodo kregali, ker nisem nalepila znamke... Pogovori se z deklico, nevsiljivo, neopazno jo napelji na pogovor o dogajanju pri babici, tri letni otrok že zna kaj povedati, če z njim vzpostavimo pravi odnos. Veliko uspeha, Mamamia mamamia

26. okt 2006 13:53

Ne vem, ampak jaz težko zložim skupaj to, da bi se otrok z veseljem igral pri babici, potem pa tam ne bi hotel prespati (tako sem razumela zapis) - ker, če se je kaj zoprnega zgodilo, bi bila neminra že čez dan ali pa sploh ne bi hotela k babici. Sodelavka ima 4-letnico in ta je lani 3 mesece jokala vedno, ko je bilo treba zaspati na vikendu na morju (pa so bili starši zraven), pa jokala je vsak večer pred spanjem, pa jokala je, ko je odhajala varuška...in to je nekaj časa trajalo, potem je pa minilo, kot bi odreza. Sodelavka je mislila, da deklica joče zaradi tega, ker je imela sama službene poti in je bila včasih več dni zdoma (in so potem delali tako, da je bila deklica zraven, ko se je mamica poslavljala v službo) - pa se je izkazalo, da deklice tista potovanja niti niso motila nič bolj, kot jo je v tistih 3 mesecih motilo čisto vse. Vendelina jr.

26. okt 2006 14:14

Ja, razlaganje. Jaz tudi kelčim pred njo in razlagam... vsakič ko grem, vsakič ko greva, vsakič, ko ne gremo skupaj ( zakaj ne moremo jit vsi...). Res da dolgo traja, ampak deluje. ( Moja govori, sicer na robu joka; mami plec plide...). Zdaj sem začela zvečer pripravljat stvari zanjo za oblečt. ( Smo imeli zjutraj jok, ko kaj ni hotela oblečt, pa preden v joku pove, kaj bi rada...). Zdaj zvečer vmes, ko jo oblačim za spat, vse pregledava, pa se zmeniva kaj in kako bo zjutraj oblekla.

26. okt 2006 14:17

Vrana, moja tašča se je sama z nama skregala. Pa ne zaradi tamale. Zdaj že več kot en mesec ni ne duha ne sluha z njene strani, kar mi tudi nekaj o tem pove, koliko ji njena vnukinja pomeni... In kaj naj jaz otroku odgovarjam? Zadnjič sem lepo razložila, da babi nima časa. Saj se še pogovrajava o njej, absolutno. In tamale tako ali tako ne gane. Očitno.

26. okt 2006 14:29

Pjakli, poznam to, poznam!! Včasih bi se raztrgala, da bi bila lahko na dveh koncih hkrati! Mislim, da ni nujno, da je imela deklica slabo izkušnjo, bolj bi se strinjala z Vendelininim razmišljanjem, da je ugotovila, da te bo morala deliti z drugimi in ji to ni všeč! Jaz problem rešujem na ta način, da ogroooomno časa preživim s hčerko in računam na to, da ji bom začela pri ušesih ven lesti... Še tavečja jo včasih heca MAMICO, MAMICO HOČEM... Verjamem pa, da me res potrebuje, je pač taka! Bo že minilo, čeprav je včasih zelo naporno... Samo po stopnicah grem dol do pralnega stroja, pa se že dere: mami, kje si? Pa ji nisem nikoli ušla, vedno ji povem, če kam grem... Računam na to, da bo minilo, ke rje že veliko bolje...stara je pa 6 let, pjakli.... jasna

26. okt 2006 14:39

najlepša hvala prav vsem za odgovore, spodbudne besede.... HVALA! danes zjutraj sem ju poklicala in moj angelček noče domov, ker bo ona tam pri babici - ja, zjutraj pa je rekla tudi babici, ko sta se zbudili (spita ena ob drugi na veliki postelji, dedek pa se mora prestavit, ker smrči in ju zbuja, ha, ha), da bi šla k mamici in babi naj gre z njo, da se bodo pri mamici igrali!!! tudi sama mislim, da je težava le v nekem prehodnem obdobju, ker ko ji rečem, da jo bom peljala k babici, me vsakih 5 minut vpraša: "Mami, a gremo k babici, jaz bi šla k njej, ker so tam....... jaz bom tam spala in podobno!?" - potem pa včeraj prvič tak jok. Vedno, ko joče pa tudi bruha (tudi ko je kaj bolna in joče - pač bruha-ker ji iz noska npr. teče in se napenja). tudi jaz raje vidim, da je doma (čuvata jo moja mami in moja tašča)- tašča je pač morala it k zdravniku (smo v isti hiši), jaz pa sem že zgodaj zjutraj začela s službo in porabim skoraj 20 minut v eno smer do babice in še nazaj v službo enkrat toliko (torej bi jo morala zbuditi že okoli 5 ure zjutraj - očkaravno tako v službi) in tako je pač šla k babici že včeraj!!! upam, da se bo stvar kmalu končala, ker je sicer moja sončica zelo samostojna, zelo rada "postava" in tudi meni je lepo z njo - je pa res, da je najbolj srečna, ko smo vsi trije doma in se igramo, kam gremo,..... - KAR JE NORMALNO IN EDINO PRAV (konec koncev pa - hvala bogu, da me ima oz. da ima mamico, ker marsikateri otrok je nima, pa bi jo še kako močno potreboval). še enkrat hvala in lepe sončne dni vam želim! malček

26. okt 2006 15:01

Priporočam da prebereš knjigo Izbruhi togote in druge oblike otroškega vedenja ( Alison Mackonochie) izdala Mladinska knjiga. Pozdrav, antonija

26. okt 2006 18:18

nič se ji ni zgodilo, da zaradi tega krčevito joče in potem še bruha. isto je počel moj sin. uveljavlja svojo voljo. nič bat, vse bo minilo....sčasoma. otroci starosti, kot je tvoja hčerka sedaj, še niso sposobni "deliti", ne mat. reči (igračk, svoje posteljice...) in ne mamice in očka. so pravzaprav egoistična bitjeca. kar rabijo, želijo dobit in to zahtevajo. tako kot so bili navajeni od rojstva naprej. dojenček kaj kmalu pogrunta, da ko je lačen, zajoče in duda z mlekom pride. pppp

26. okt 2006 22:00

Več kot 5 minut imam odprto to temo, da bi nekaj napisala, ampak le kaj??!! Jaz imam tri - dva vnučka in vnukinjo. Pri naju ostajata zelo zelo rada, pravzaprav to jim je drugi dom... Nikdar ni bilo nobenega problema, starejša dva sigurno 2 x na teden prespita, vsako leto sta z nama teden dni sama na morju. Mi je pa zelo toplo pri srcu, ko sva na vsaki slikici midva tudi gor, kot njihova družina - dedi in babi. Ampak, se pa strogo držimo tistega: morata vprašat mamico in tatija. Vedno jih opozarjam, da je tisto, kar sta starša rekla "zakon". O vsem, kar se nam skupaj zgodi, obvezno poročamo staršem. Pozdravček!