Zgode in nezgode v kuhinji

22. apr 2010 14:17

Niti ni bila nezgoda, se je zadeva zelo namerno zgodila; nekdo je šimfal moj tiramisu, da ni dovolj sladek, sva ga z njegovo ženo iz maščevanja pojedli kar z žlico iz pekača (vsaka pol), bom sicer raje tiho o tem, da me je skoraj razneslo, ampak splačalo se pa je. Toda očitno ni bila dovolj dobra šola. Ob njegovi naslednji pripombi, seveda zopet o količini sladkorja, sem zadevo samo obrnila v bio kanto. Sladkorja se odtlej pri nas ne omenja več

Loni Makaroni

22. apr 2010 14:48

BiBaBuBa je napisal/a:

Moja največja greška v kuhinji je bila, ko sem prvič kuhala makarone. Ja, živim se res vse zgodi BiBaBuBa

Tudi jaz sem imela probleme z makaroni. V rosnih najstiniših letih, ko so bili starši na dopustu, sem se pred prijateljem želela pohvalit z znanjem kuhe. Jaz sem sicer makarone vrgla v krop, problem je bil lonec v katerem sem jih kuhala. V kuhinji smo imeli štedilnik na drva. Na tem štedilniku je vedno stal lonec z vodo. Jaz sem vzela točno ta lonec. Si predstavljate kako je škripalo med zobmi (vodni kamen), ko sva poskušala jesti makarane! Še ena nezgoda: Pred leti sem delala neko pecivo. Količine so se merile s skodelico (skodelica moke, skodellica sladkorja, skodelica kave,...) Si predstavljate kako je to zgledalo, ko sem namesto kuhane kave noter vsula skodelico kave "v prahu".... K

22. apr 2010 18:41

Tudi me smo mlade sodelavke v službi rade učile kuharije. Eni od njih je bila velika težava narediti dobro sarmo. "Nič lažjega, recept je skoraj enak kot za polnjeno papriko, edina razlika je v zelju oz. papriki", smo jo podučile. Ko smo jo čez nekaj časa vprašale kako je uspela sarma, nam je zagotovila, da je bila kar dobra, samo mož je nekaj komentiral, češ, da sarme še ni jedel v paradižnikovi omaki.

28. apr 2010 18:12

ena moja sošolka je delala piškote in namesto sladkorja je dala sol še huje je bilo ker so tisti piškoti šli v zbornico na degustacijo ena druga sošolka je miksala smetano in ker je smetna škopila na okli se z eno roko držala kuhinjsko krpo nad posodo v nekem trenuktku ji je kuhinjko krpo potegnilo v posodo ona pa je dvignila še prižagn mikser šele potem ko je ugotovila kaj se ji je zgodilo je ugasnila mikser smetana je bila po celem oknu in še na nekaterih zvezkih je bila k sreči ostali pa smo ji pomagali pomiti okna , in pospraviti na praksi sem biskvite rezala z napačno žago meni se je pa zgodilo da sem torto namočila z čistim rumom pa enkrat smo v šoli imeli malico pa jo nesem k mizi in enkart samo Bum ,ker so bila tla mokra sem skupaj z šolsko malico zletela po tleh od takrat se jedilnice izogibam v širokem loku pa na praksi se mi je med prestavljanjem sesula torta pa enkrat sem delala skutni zavitek in je profesorca rekla naj mizo namažem z oljem ker me je skrbelo kako bom olje spravila z mize sem dala čisto malo olja pa začnem z vlečenjem testa je bilo še vse ok ,ko je bilo testo razvlečeno čez celo mizo sem ga namazala z nadevom ko sem ga hotela zviti je prišlo kup profesoric da bi videle kako bom dokončala zvitek ko pa hočem zviti ugotovim da sem dala premalo olja in da se je testo prilepilo na mizo k sreči mi je testo uspelo zaviti in konči izdelek je prav dobro uspel modra.vrtnica

28. apr 2010 18:55

Ko mi je bilo nekaj več kot 23 let in smo se preslili na svoje, sem takoj začela kuhati jedi, ki so bile za nas neobičajne. Veliko sestavin, ki sem jih videla v kuharskin knjigah, v takratni SFRJ ni bilo. No, takrat se je celo pralni prašek dobil le po vezah ali pa v Avstriji.

V eni od kuharskih knjig, ki je na žalost nimam več, je bil recept za avokadovo juho. Njami. Slišalo se je odlično in, če me spomin ne vara, je bila poleg recepta tudi slikica. Črnobela in ena od manj kot desetih slik v celi knjigi. Seveda, avokada se v trgovinah ni dalo dobiti. Odkrito rečeno, mislim da sem za avokado takrat prvič slišala!

Ob priložnosti, ko je šel moj dragi službeno v eno od zahodnih držav, mi je prinesel 5 ali 6 avokadov. Naj omenim, da so bili trdi kot kamen. In za takratne razmere dragi kot žafran.

Edino, česar se še spomnim je to, da sem morala narediti kar precej holandske omake, za katero sem takrat tudi prvič slišala, in narediti pire iz avokada! Ojoj, po kar precej dela in takrat ogromnih stroških, je juha končala v stranišču! Potem sva z boljšo polovico sedela za mizo in razmišljala, da je juha stala toliko kot 2 pošteni nedeljski kosili v kateri od gostiln v mestu!

To je bila moja prva kuhinjska polomija, ki mi svekakor ni vzela niti poguma, niti volje in veselja do pripravljanja eksotične hrane. 

Vanja

28. apr 2010 20:01

Mama me je nekoč, ko sem bila še šolarka, poslala v trgovino po makarone. V bližnji vaški trgovini so imeli kakih pet sort makaronov, seveda se nisem mogla odločiti, katere. Mobitelov ni bilo. Pač ene sem kupila, prinesem domov in vprašam mamo, če so pravi. Mama pa: 'Ne, niso'. Jaz sama pri sebi mislim 'seveda, bi morala tiste drruge kupiti, kaj sem pa mislila'. Vseeno sem vprašala: 'Zakaj pa ne?' In moja mama s smislom za humor pristavi: 'Ker so zaviti v napačno smer.' No, kasneje sem tudi sama ugotovila, da je pravzaprav vseeno, kakšne oblike so makaroni, okus je enak.

Atina

28. apr 2010 20:20

Pred parimi leti sva z mojim predragim na mrzel majski večer gledata TV, glih Ptiče od Hitchocka so vrteli. Čist vsa bila premražena, saj so v bloku nehali kurit (bil je maj), pomlad je pa zamujala. In se odloči, da nama bo skuhal čaj. Gre v kuhinjo (joj prejoj) in pristavi vodo. Vodo za čaj vedno grejeva v grelcu, saj je tam pripravljena v manj kot minuti. NO, medtem ko se voda greje, midva gledava film naprej, ptiči letajo in morijo uboge ljudi... nakar se iz kuhinje začne valiti bel dim...valda tečeva tja in tam pa najih plastični grelec vode čisto stopljen na plošči štedilnika, iz stopljene plastike se vali dim, pa še voda šprica!!! ojojoj!!! namesto, da bi na grelcu pritisnil gumb, ga je dal gret kar na štedilnik!!! ma sem se mu še pol leta smejala. Ptiče sva mogla pa pol pri odprtem oknu gledat, ker je stopljena plastika tolk zasmradila stanovanje. joj, me je bilo ful strah, da bo kak vrabček skoz okno priletel.

28. apr 2010 21:08

Ja,prigode takšne in drugačne..Še danes mi je žal,da nisem ubogala svoje mami,ko je vedno nergala naj ji pomagam in se učim pri pripravi kosila,ko sem bila še smrklja.Problem je nastopil,ko sem pri 20-tih imela prvega resnega fanta,ki sem ga že lahko pripeljala domov.Moji na morju,midva sama.On v službi,jaz počitnice.Seveda sva skupaj preživela tisti teden in bilo bi fantastično,če ne bi bilo treba za fanta pripraviti kosilo,ko se vrne s službe.Jao,kaj vse sm ustvarjala tisti teden.Od kremenatlov pečenih v pečici z minimalno olja in direkt na 200 stopinj,do golaža,brez,da bi prej prepražila čebulo(nekaj sem že spremljala pri mami,tako bežno....in mislila,da znam)no na koncu je vse romalo daleč od njega,da niti opazil ni,kaj sem ustvarjala.Se je pač sprijaznil mareličnimi cmoki ali s kupljenim ragujem in kuhanimi makaronomi Danes rada kuham in mi je v veselje.Imam pa prijateljice,ki so stare skoraj 30 pa nimajo pojma o kuhanju.Tako,da me ni nič sram za tista leta,ko sem ustvarjala norčije v kuhinji sarin

23. jul 2010 15:24

Če zmanjka drobtin (za na cmoke) in dobite idejo, da bi jih lahko nadomestil pšenični zdrob, ker nekako podobno izgleda - odsvetujem! Ne samo, da škrta pod zobmi in je bljak okusa, tudi dol s cmokov ga težko spraviš. sara

23. jul 2010 17:20

Ja, Sara. Tale pšenični zdrob, ko ga pogledaš, te mimogrede prepriča, da je čudovit nadomestek za krušne drobtine. Je tudi mene okrog prinesel, ampak ni dober nadomestek niti za paniranje. Preverjeno. zeta