Posredovati v šoli - da ali ne

11. sep 2006 21:04

Komaj čakam poročilo. Če bo pa kaj komplicirala-učiteljca, ji pa kar povej, da cela Kulinarika "stoji za tabo". Jo bomo pa skupi v red spravle nočko P.S. Če morda kdo ni razumel, je bila to šala in ne vzpodbujam nobenega nasilja. alexis

11. sep 2006 21:24

Lepo pozdravljena, ga. mamica! Sicer sem sama mamica 2,5 letne deklice, ki jo imam zelo zelo rada (tako kot ima vsaka mama svojega malčka-naj bi), sem pa tudi profesorica razrednega pouka s končanim izobraževanjem za zgodnje poučevanje angleščine v 2.triadi - in tudi učim 4.razrede angleščino. Najprej bi vam rada povedala, da način učiteljice NE podpiram sem pa sigurna, da mogoče vse le ni bilo tako grobo, minus je pa le minus in prav je, da pri takšnih rečeh otroka zagovarjate, saj smo si različni, eni zelo radi nastopajo in se postavljajo pred ljudi, ostal pa pač ne (tudi sama imam tremo, ko je pred mano kakšen roditeljski sestanek in bi včasih tudi dobila kak minus od staršev za tiho govorjenje ali pa kikse - A TUDI MI, UČITELJI, SMO KRVAVI POD KOŽO). Menim, da bi vaš obisk učiteljice bil povsem upravičen, ali pa le listič z pojasnilom. Upam, da ta zadeva vaše hčere ne bo odvrnila od angleščine. Jaz osebno bi verjetno stvar razložila razredničarki in jo prosila, naj se pogovori z učiteljico. Minus me ne bi motil, bi pa prosila, da ga hčera "popravi" na fer način - tak, ki njej odgovarja - npr. da potiho pove pesmico učiteljici v enem kotičku učilnice...... kakorkoli že. Prav imate, da se v strokovnost učiteljev nekateri starši preveč vtikajo - lastne iskušnje!!!!!! Mogoče bi pa tu omenila napako razredničarke ali pa tudi učiteljice, saj je dobro, da razrednik pove posebnosti določenih otrok učiteljem, ki učenca učijo, ali pa se učitelj sam pozanima o teh stvareh. Z vsakim normalnim učiteljem pa bi bil pogovor starša glede takih stvari popolnoma normalen in učitelj tega ne bi sprejel kot napad oz. vtikanje v strokovno delo. Za konec pa le še to - sama sicer ne vem, kako bo moj otrok delal v šoli (NE BO NA ISTI ŠOLI, BO HODILA V DRUG KRAJ - MOJA ŽELJA IN"ZAHTEVA"), a otroke je treba navajati na samostojnost in jih ne podcenjevat v njihovih sposobnostih - otroci so zmožni marsikaj, kar si sploh ne moremo misliti, da lahko naredijo. Na lastnih napakah se morajo naučiti. Predlog - poskušajte jo prepričati, da tudi če bo naredila napako pri angleščini, ko bo govorila pesmico, to ne bo konec sveta ampak neka nova informacija in da naj iz vsake slabe stvari (KATERIH UPAM, DA NE BO VELIKO) povleče nekaj pozitivnega in da smo učitelji v šoli zato, da jim pomagamo in jih usmerjamo. Glede ocen pri angleščini v 4. razredu: ker sta dve ocenjevalni obdobji, je v prvem številčna ocena z opisnim obrazložilom (torej kombinacija), ob koncu šolskega leta pa le številčna ocena!!!!!! Verjamem, da bodo pri vas le petice. Mimogrede - všeč so mi starši, ki znajo in hočejo komunicirati s svojimi malčki in obenem z učitelji! Čestitam!!!!! UPAM, DA NISEM BILA ZATEŽENA IN DA SEM VAM SVETOVALA IZ OBEH ZORNIH KOTOV. ŽELIM VAMA VELIKO SONČNIH ŠOLSKIH DNI IN VELIKO PLUSOV PRI ANGLEŠČINI. za konec pa misel, ki mi je zelo pri srcu: UČITELJICA SEM. OSEBA, KI VODI. TU NI NOBENE ČAROVNIJE. NE HODIM PO VODI. NITI NE DELAM DRUGIH ČUDEŽEV. SAMO LJUBIM OTROKE. (Marca Collins) malček

11. sep 2006 22:08

Pjakli, hvala. Lepo napisano. Pa še to. Hčerki sem razložila, da minus ni nič slabega in da sem jih imela sama tudi veliko, pa še kaj hujšega. To sem ji razložila na način, da se ne bi čutila dolžna imeti samih petk in plusov, ker je to obremenjujoče ... da pa seveda ne bom vesela cvekov oz. da ji bom v vsakem primeru pomagala. Eh, pomagala...tako lepo se sliši, pa včasih sama ne vem, kako. No, ampak ramo imam pa vedno pripravljeno, ušesa pa tudi odprta. In računam na to, da je že to veliko ... Alexis, hi hi!! jasna Sporočilo je spremenil(a) jasna1 dne 11. sep 2006 22:10:00

11. sep 2006 22:26

Jasna! Angleščina je v 4/9 ocenjena, tako kot vsi drugi predmeti! Je pa v septembru še malo prezgodaj za ocenjevanje popolnih začetnikov. Se pa ka r strinjam z Pjakli, vsakemu otroku je treba pomagat, če zablokira. LP Vdolin vdolin

11. sep 2006 22:50

Živio. Tudi jaz imam izkušnje s svojimi otroki, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Včasih je zgodba iz otroških ust takšna, naslednji teden pa že malo drugačna, vsaj kar se tiče subjektivnih ocen. Včasih mi je bilo strašno hudo, ker sem mislila, da se godi otrokom krivica, pa ne samo mojim otrokom, včasih mi je hudo še za druge. Ampak stvar je taka, da se otroci morajo navaditi, da ni vse rožnato. Kakšen neuspeh (ne prehud, da otroka ne zatolče) je včasih tudi potreben, še posebej tistim otrokom, ki so perfekcionisti. Ne vem , kaj bi naredila jaz v tvojem primeru. Verjetno bi bilo odvisno od tega, koliko bi se mi zdel otrok prizadet. Se pa zelo strinjam, da je vzgoja ena velika umetnost in da je pogosto zelo težko vedeti, kako ravnati. Držim pesti, da se bo dobro izteklo, ne samo zdajle, tudi ob koncu leta. Mimogrede, tudi jaz imam hčerko, ki hodi v 4. razred in se je začela prejšnji teden učiti angleščino. Pesnica

12. sep 2006 0:17

Popolnoma se strinjam z Mamamio, saj sem tudi jaz dva mandata presedel v svetu staršev. Moja sta sedaj dijak in študentka. Pa vendar, tu sploh ni vprašanje časa in razmišljanje, kdaj in kako se ti bo hči postavila na noge in se potegnila sama zase. Prehitro minejo otroška leta, sama ne dojameš, da so že otroci na svojih nogah. Sedaj se potegni za svoje otroke, kajti na mesto tebe jim ne bo nihče stal ob strani. To je moje mišljenje, saj je življenje samo po sebi dovol kruto, in vsaka življenska izkušnja je dovol težka. Še težje pa je, da se mora tako mlad mladostnik sam dokazovat pred ostalimi sovrstniki in s nekim učiteljem, ki ima očitno slab dan, boriti za svoj ponos. Le bodi ji v oporo in ponosno se potegni zanjo. LP Matjaž

12. sep 2006 6:15

Če je tvoja hči zelo sramežljiva, je malo verjetno, da bo sama kaj rekla, čas pa teče dalje. Jaz bi šla do razredničarke in ji povedala za problemček, ona bo pa že s svojo kolegico uredila oz. ji na prav način razložila, da je deklica zelo pridna...še bolj pa sramežljiva in zelo trpi, ker je na štartu dobila tisti minus. Lepa beseda lepo mesto najde, nič se ne boj...na svoje noge se bo pa že počasi postavljala, zdaj je na tebi, da ji pomagaš.....kar nekaj odraslih ljudi poznam, ki še zdaj niso trdno na svojih nogah. Ognjič

12. sep 2006 7:35

Hčerka se je zjutraj nasmejana zbudila in rekla: a ti lahko povem? In je že drdrala pesmico! Ne morem verjeti, da toliko razmišlja o tem! To je dobro, a ne. Danes imajo športni dan, v sredo zjutraj bom videla njeno razredničarko, ki ji bom pripetljaj omenila in prosila, naj vse skupaj razloži učiteljici ang. Da ne bo hčerke slučajno zavrnila, če bo zbrala dovolj poguma in se javila. Ja, mislim, da bo to najbolje. Obvestiti učiteljico, ampak hčerki nič povedati. In pustiti možnost, da se sami pogovorita. Hči bo zadovoljna, ker bo videla, da se da zmenit, učiteljica pa bo tudi pripravljena, da bo sodelovala in morebiti izvlekla iz nje to pesmico. Hello, hello, I"m Lilly I"m Tommy, hello, hello, and this is my friend. Hello, hello, good morning, how are you, hello, hello, I"m fine, how are you. Lep dan!!! jasna

12. sep 2006 7:36

Ko smo že pri učiteljih - moja prva učiteljica angleščine mi je uničila vse veselje do angleščine, nazaj sem ga dobila šele v 3. letniku gimnazije. V petem razredu, ko sem prišla s podeželja v mesto, sem takoj na začetku šolskega leta zbolela za hudo pljučnico in manjkala skoraj dva meseca. Prvi dan nazaj v šoli in narek pri angleščini - a mislite, da je upoštevala moje manjkanje? Dobila sem cvek, pa še norca se je delala iz mene pred celim razredom. Pa tudi maminega obvestila ni upoštevala. Mama je bila učiteljica na isti šoli. Ko smo ravno pri tem, jaz zaradi tega nisem imela nobene protekcije, še celo učila me je. To mi pa ni bilo tako zelo všeč. Loni Makaroni

12. sep 2006 7:51

Jasna1 in drugi, prebral sem samo odprto temo, odgovorov pa ne. Zato bom morda ponovil kakšno mnenje. Pred mnogimi leti je imel mlajši sin težave z učiteljico v četrtem razredu osnovne šole. Ne samo enkrat, nekajkrat. Oba z ženo sva šla ne k učiteljici, ampak naravnost k ravnateljici. Že samo dejstvo, da sva se pojavila oba, je bilo dovolj za resno obravnavo problema. Kasneje so se oglasili tudi drugi starši in še pred koncem šolskega leta so to učiteljico zamenjali z drugo. Zdaj je sin že kar uspešen študent. S tem niti najmanj ne želim reči, da so vedno krivi učitelji; sploh zdaj, v sodobnem šolskem sistemu, ko imajo več pravic učenci kot učitelji. Za svojega otroka se je vredno potegniti in raziskati, kako je do težav sploh in res prišlo. Vendar mislim, da samo ena slaba ocena ni vredna panike. Pa brez zamere in s prijaznimi pozdravi! Boris booris