4. sep 2006 15:28
Nekatere pasme, med njimi tudi kokeršpanjeli, so znane kot glasne oziroma da psi veliko lajajo. Mi imamo srečo z našim psom, bullmastiffom, da tako rekoč ne da glasu od sebe. Takrat, ko pa to z globokim glasom le naredi, pa vemo, da je nekdo neznan v neposredni bližini hiše. Toda mi smo namenoma vzeli psa, ki ne laja veliko, zaradi sosedov.
Pri vas, lingua, je seveda drug problem, ker ste psa dobili z navadami, kakršne pač so. Naši sosedje tudi imajo kokeršpanjela in je zelo veliko lajal, a ni motilo ne njih ne nas, sosedov v ulici. Petra 1 je dala dober predlog, kako jo poskusiti odvajati lajanja, a ker psička ni več najmlašja, bo treba veliko vztrajnosti in dobre volje, predvsem pa doslednosti, da psička neha lajati na vsakogar, ki se približa ograji.
Pa še nekaj ima Petra 1 zelo prav - pes naj nikdar ne ostane sam z otrokom. Naš "bulimastivi" je izjemno priljuden pes, ki obožuje družino, otroke pa nasploh vse. Tudi tujim se pusti božati, vleči za uho in tiste "čobe" ob gobcu, a vseeno je vedno zraven nekdo od nas, odraslih. In največ pasjih ugrizov, tistih z najhujšimi posledicami, se zgodi v družinah, s psi tako imenovanih priljudnih pasem. Ker si pač vsi mislijo, da taka prijazna živalca pa le ne boničesar naredila otroku....A vsak pes ima kosmata ušesa.
Mamamia
mamamia