5. sep 2006 11:05
Ohcet.
Bil sem že kar na nekaj porokah in to kot kot gost, svat, priča parkrat in nenazadnje tudi kot ženin. Večino so bile to naše podeželske svadbe, ki se začnejo s štampernom žganjice pred odhodom k obredu, nadaljujejo s kosilom po maši, ponavadi pa končajo s kislo juho enkrat po polnoči. Tako da je ves dan vsega dovol na mizi za jesti in piti. Za to skrbita ponavadi gospodinja za hrano in starešina za pijačo. Vse OK.
Bil sem pa enkrat tudi na mestni poroki. Že v vabilu je bil napisan vozni red: ob ... poroka v cerkvi, ob... poroka na gradu (vabljeni tisti ki ne greste v cerkev), ob... (čez kake dve ure) prigrizek v tej in tej gostilni, itd,
Moj odgovor je bil: pridem! ko boster pa spet v gostilni zbrani me pokliči.
Po končanem obredu smo se vseli (mi z dežele) v dva avtomobila in se odpeljali do prve gostilne, ki je imela na tabli narisane vilice in nož. Naročili smo kosilo, par litrov vina in vode. Tako po kmečo, kok pa. Kar precej časa smo čakali, da nas je bilo že strah, da ne bomo zamudili prigrizka, a postrežba je bila na vse zadnje super. Lepo počasi smo nato pojedli, popili kar smo naročili in čakali. V miru smo lahko še popili par rund, predno je zazvonil telefon, da se bo začelo posedanje za mizo za prigrizek.
Tu je bolo ponovno čakanje, da so postregli vse tiste kanapejčke, sladičke in neka specialna vinčka, ki je bilo vsega skupaj toliko, da smo mi, ki smo bili že na kosilu kamot pojedli. Kako so bili zadovoljni s hrano tisti, ki so bili ves čas na parkirišču in telovadili s fotoaparati, nimam pojma. Nisem bil pa toliko firbčen, da bi jih vprašal.
V glavnem, ko smo se peljali domov, smo se že ozirali, če se še kje ustavimo na kakšno "pijačku".
No takšna je pa razlika med mestno in podeželsko poroko.
LP Matjaž
za nekaj je pa le fajn, če si iz podeželja