29. avg 2006 12:03
Kot jasna1 tudi jaz tečem dva do štirikrat na teden, odvisno od časa in vremena po 8 km na dan. Tudi meni je to - skoraj bolj kot za razmiganje telesa - pomembno za mojo psiho. Tečem počasi, kadar se počutim dobro, pač pospešim. Lani sem se pripravila do tega, da sem se šla preizkusit v Ljubljano, če pretečem mali maraton - in sem ga, navkljub zdravstvenim težavam, ki me žal spremljajo. Ampak ker življenje vsem težavam navkljub zajemam s pozitivno žlico, mi je uspelo. Upam, da bo tudi vam. Tek vam lahko samo koristi. Lp
Hitrost pride s časom.
Za motivacijo je pa tako: parkrat na začetku se moraš malo potrudit, da se spraviš v superge (vsaj jaz sem se mogla) Ampak res samo parkrat. Če se mi ni dalo, sem se vrgla na finto: ko sem nesla ven smeti sem se obula superge, potem pa ko si že enkrat zunaj... Pa malo sebičen moraš biti - tiste pol urice si moraš vzeti zase pa če vasi okoli ne vem kako bentijo, da brez tebe ne bodo preživeli. Doma oče ni mogel razumet - "gremo rajši na kaj delat, saj se boš tudi tako razmigala". Figec! Po dveh tednih se je vdal, po štirih pa je začel sprehajalce, ki hodijo mimo hiše hecat, da kaj samo hodijo, da bi morali malo poteči, da bojo fit. 
... Teči sem začela približno pred tremi leti, preje sem veliko hodila, še več pa kolesarila, pozimi pa mi je nekaj manjkalo. In sem se en dan, spomnim se da je bilo na cesti kar nekaj snega, odločila in začela. Kar tako, po občutku. Malo sem tekla, malo sem hodila, ampak povem vam, že prvič sem se počutila odlično. Pa vendar sem se naslednjič težko odpravila, ampak nekako sem si dopovedala, da se moram obuti in obleči. No, in sedaj sem odvisna od teka, ne zanemarjam pa niti hoje in niti kolesa. Nekako kombiniram, odvisno pač, koliko imam časa. Tek mi je všeč tudi zato ker kamorkoli grem, službeno ali privatno, se v kovčku vedno najde prostor še za tekaške copate. Domači in tudi sodelavci nekaj časa niso razumeli, sedaj so se pa navadili. Ni mi težko zaradi teka vstat že ob štirih, niti mi ni težko potegnit dan še malo v noč zaradi teka. Ni mi mar če pada dež, vseeno mi je če je sneg, skratka pravi zasvojenec. Ugotovila sem tudi, da sem veliko mest spoznala (pa čeprav bolj na hitro) skozi tek, uspelo pa se mi je enkrat zagotovo in za dolgo izgubiti, edina sreča je bila, da sem vedela ime hotela. Najlepši mi je tek zgodaj zjutraj, ko mesta še spijo ali se še prebujajo, ljub mi je tek po jutanjem gozdu, lepo je tudi ob morju. Tek mi je v veselje in sprostitev, med tekom "odmantram" vse, kar se mi utegne čez dan zgoditi, naredim kak načrt, če je pa to zvečer, se skozi tek umirim in pomirim. Tečem vsak dan, le redkokdaj kak dan ali dva zaradi dela ne. Pomembno je tudi to, da se mi je v teh letih spremenilo telo, oblike so drugačne, kilogrami se mi ne nabirajo, na tehtnici ostajajo iste številke, v začetku so se še znižale. Vsak dan pretečem približno 10 do 15 kilometrov, če pa imam čas (na dopustu, če se dobro počutim,...) pa še kak kilometer dlje, redko tečem "na čas". Zato vsakomur ki me vpraša za nasvet, tek priporočam, dober je za psihofizično kondicijo, skozi tek natreniraš tudi vztrajnost in včasih, ko pa se ti vendarle ne ljubi pa vendar greš, še kaj drugega.
Ma, se opravičujem za tale dolg "esej" o teku. Čist sem padla not!!!
Lp
