27. jun 2013 9:52
Torej v svoji osnovni (zaresni kuhinji, pod streho v hiši) ne nameravam vgraditi niti indukcijske, niti steklokeramičnega štedilnika.
Zakaj? Ker sem ravno včeraj na plinu lepo popekla nekaj paprik, danes bom pa še tri melanzane in ker rada kuham polento v bakreni kastroli.
Pa meso tudi rada porjavim na plamenu.
In tudi mislim, da je po kuhi štedilnik treba pomit, ne samo pobrisat. Kakorkoli, o indukciji v zasebnosti moje kuhinje ne razmišlam, o štedilniku na drva pa prav vsak dan.
Nimam pa nič proti indukcijskim kuhalnikom - prav danes si bom šla nabavit že petega- hvalabogu se z leti cenijo in upam, da se bodo tudi manj kvarili - jaz navadno kupim enega vsako poletje in mi sijajno služi še čez vso zimo (juhe, ribe na brodet, zelje), spomladi ga pa navadno pobere, morda zaradi tega, ker ga imam tudi pozimi pod milim nebom, mogoče je tudi, da so ti rešojčki z enim ali dvema kuhališčima manj kvalitetni od zaresnih štedilnikov.
Pa pustimo to, mene je še pri vseh teh kuhalnikih, ki mi drugače odlično služijo, zmotilo to, da na njih nisem mogla do peklenske vročine zagret železne plošče. Prav vsak je pri (kaj jaz vem kakšni) temperaturi odpovedal.
Plin mi pa kuri, dokler železo ni rdeče in se zemlja ne odpre.
Kar se tiče porabe tega ali onega, lahko pripomnim le to, da je odčitavanje plinskega števca poleti poezija (pa dosti kuhamo in se občasno tudi tuširamo s toplo vodo), zimsko branje tega medija je pa trda in kruta proza.
Mislim, da je energetski prihranek pri odločanju za to ali drugo kurjavo v kuhinji čisto zanemarljiv.
Takole bi rekla - če imate vrt ali teraso in voljo pa energijo, da tam (ne samo poleti) prižgete živ ogenj (in ne samo za čevapčiče), je mogoče čisto dostojno kuhati na indukciji. Za take kot sem sama, ki smo bolj lene sorte ampak vseeno cenimo tisti, čeprav grozeče kancerogeni okus po zažganem, je pa ta približek ognjišču, plinski štedilnik namreč, dobra rešitev.
Je pa seveda tudi to stvar let in discipline. Jaz sem svoji materi, ki se ji je znalo zgodit, da je pozabila na plinskem gorilniku kastrolo, že pred mnogimi leti zamenjala plinski štedilnik za steklokeramičnega, takrat vsaj midve za indukcijo še nisva vedeli. Pa nabavila sem ji mikrovalovno pečko, aparat, ki ga sama ne bi nikoli kupila ali uporabljala.
Eno in drugo se je izkazalo za koristno, še posebej tako zelo prezirana mikrovalovka, kjer si je, kot vsi starejši ljudje lahko po mili volji pogrevala svoje prigrizke.
Po njeni smrti sem se preselila v njeno hišo, najprej sem zamenjala štedilnik, žal ne na drva ampak kar na plin, mikrovalovno pečko sem nesla priletni teti.
Zdaj sem pa tudi sama v resnih letih, pred dnevi sem se zbudila v dimu in kašlju, na plinskem štedilniku sem pogrevala mesno juho in zaspala že ob Odmevih.
Pa je šla via ena moja priljubljena kozica.
Mogoče je pa že čas za indukcijski štedilnik, za mikrovalovno pečko pa menda še ne - ali pač?
nola
, vajena indukcije, kjer lepo zmanjšaš moč in je ok, na tej je pa seveda vse veselo brbotalo čez, kar ni le neprijetno in zoprno za čistit, ampak se lahko tudi prav fino opečeš, pa sem potem manevrirala in odstavljala s plošče, mešala, dajala nazaj itd. V glavnem - ena sama zoprnija 
Tudi ko sva bila v najemniškem stanovanju in sva imela steklokeramiko, me je najbolj motilo to, da se plošča ne shladi, ko to rabiš - seveda si daš na večjo/polno moč, da ti hitro zavre, potem pa zlepa ne gre na manj. Edino če prestavljaš z enega kuhališča na drugega.
).
Seveda se to dogaja, če mešam s kovinsko žlico ali podobno po loncu na ind. plošči. Te lepo prosim, če veš kakšno razlago, jo pojasni.
