Se gremo igrat?

9. okt 2007 9:54

ežoj je napisal/a:

A je morda mokovec ( sorbus aria )? ežoj

Ja, ežoj, mokovec sem imela v mislih.

Pa še malo več informacij o njem:

Mokovec, natančneje navadni mokovec (Sorbus aria), ima na zgornji strani liste temno zelene in bleščeče, po spodnji pa gosto pokrite z dlačicami. Ne eno ne drugo ni brez razloga: bleščeča povrhnjica odbija močno sončno pripeko, svetla polst na spodnji strani pa liste varuje pred izgubo vode. Mokovec je drevo, ki v naših krajih naseljuje prisojne strmine. Ker so strme in prisojne, so vroče. Ker so po pravilu apnenčeve ali dolomitne, niso samo suhe, ampak zelo suhe. Močno osončenje in hudo sušo prenesejo samo najodpornejši. Tak mokovec je. Počasi raste, včasih ga je skupaj samo za grm, a zdrži. Spodnja stran listov je bela kot moka, in ko poleti ob pobočjih piha vzgornik, po privzdignjenih belih listih mokovec že na daleč opazimo. A ni zaradi mokaste beline mokovec mokovec. Tak je zaradi plodov. Do prve slane so rdeči plodovi čvrsti. Okusa so pustega, dolgočasnega, mokastega - pa tudi zato ni mokovec mokovec. Po slani se plodovi zmehčajo in malo osladijo, kakšna vrhunska poslastica pa še vedno niso. Receptu, da so dobri s stepeno smetano in sladkorjem, verjamem, saj ti dve močni krmili dasta okus tudi žaganju. Žaganje - žganje? Ja, tudi žganje je mogoče nakuhati iz mokovca, in to dobro, s sadnim vonjem in brez priokusa po mandeljnih. Dvomim, da ste ga že pili. Kje bi sploh lahko nabrali toliko tega sadjeca, da bi se ga splačalo namočiti? Ko sem pred leti hodil po zaraščajočem se svetu na Postojnskem, sem se čudil, kako bogato obloženi so bili mokovci s plodovi. Takrat sem pomislil, da bi se tista nizka drevesca dalo obrati tudi za kaj resnega oziroma ostrega. Če ste sodobni, za kaj takšnega seveda nimate časa, tako kot ne za pripravljanje marmelade, želeja ali sadnega sira. Če bi se kljub temu radi zbližali z mokovcem, ga ponotranjili in se z njim združili v eno, naberite za pest plodov in jih skupaj z drugim sadjem skuhajte v kompot. Pozor! V plodičih so pečke. Ko so bili časi hudi ter skorja kruha trda in skromna, so ljudje bolje poznali mokovec. Plodove so nabirali, jih na peči (ali v ohlajajoči se peči) posušili in suhe zmleli v moko. Kot primes krušni moki ali celo njen nadomestek so iz mokovčeve moke pekli sladkast kruh. Zato je mokovec mokovec. Matjaž Mastnak (Citati iz članka, objavljenega v Nedelu z dne 23. 9. 2007)

Blanchy

9. okt 2007 23:05

  

 

No, sem malo še za slikami pobrskala: plodovi in cvet mokovca so tole.

 

Ežoj, novo vprašanje, prosim

Blanchy

9. okt 2007 23:47

Ja, Blanchy,

vem da sem na vrsti, pa dejmo:

v srednjem veku, je ( menda ) vsak s sabo nesel nož in si z nožem pomagal pri jedi. Jelo se je z nožem in s prsti ( no, resnici za ljubo, uporabljala se je tudi nekakšna žlica pomagalo se je tudi s kruhom ). Zanima me, kdaj in kje se pojavi vilica.  

ežoj

10. okt 2007 7:45

Ja, Blanchy, me veseli, da si uporabla ravno mokovec, se spomnim Resevne.....................

 

rimljanka

10. okt 2007 7:58

Zopet wikipedia... "The fork was introduced in the Middle East before the year 1000. The earliest forks usually had only two tines, but those with numerous tines caught on quickly. The tines on these implements were straight, meaning the fork could only be used for spearing food and not for scooping it. The fork allowed meat to be easily held in place while being cut. The fork also allowed one to spike a piece of meat and shake off any undesired excess of sauce or liquid before consuming it. First introduced to Europe in the 10th century by Theophanu, Byzantine wife of Emperor Otto II, the table fork had, by the 11th century, made its way to Italy. In Italy, it became quite popular by the 14th century, being commonly used for eating by merchant and upper classes by 1600. It was proper for a guest to arrive with his own fork and spoon enclosed in a box called a cadena; this usage was introduced to the French court with Catherine de" Medici"s entourage. Long after the personal table fork had become commonplace in France, at the supper celebrating the marriage of the duc de Chartres to Louis XIV"s natural daughter in 1692, the seating was described in the court memoirs of Saint-Simon:"King James having his Queen on his right hand and the King on his left, and each with their cadenas." In Perrault"s contemporaneous fairy tale of La Belle au bois dormant (1697), each of the fairies invited for the christening is presented with a splendid cadena." Odgovor na tvoje vprašanje se glasi: vilice se pojavijo pres letom 1000 na Bližnjem vzhodu. veverica

10. okt 2007 9:57

Ampak zakaj na Middle Eastu potem se vedno najraje jejo s prsti? slepakura

10. okt 2007 11:28

ker so vilice zanje že zgodovina, če so prvi začeli jesti z njimi - so že prerasli to obdobje....

LP

P.s. Ne "še vedno", ampak "že spet".

cervus

10. okt 2007 12:22

Itak je roka prva vilica   (kar primejjajte!!!!!!!!!), kajneda?????   rimljanka

10. okt 2007 13:58

Zgodovina se ponavlja, torej; saj tudi od fast food korakamo nazaj k "fajnšmekarstvu"... titta

10. okt 2007 17:23

veverica,

seveda imaš prav. Preden sem zastavil vprašanje, sem v vikipedijo vtipkal fork, in nisem dobil nič, verjetno sem se zatipkal, drugače ne bi zastavil takega vprašanja.

Pa če smo že pri jedilnem priboru: preden so vilice postale splošno sprejete ( zanimivo je tudi, da so angleži vpeljali vilice med zadnjimi ), jedlo se tako, da si z nožem prestavil kos ( mesa ) na svoj krožnik, tako, da si zapičil nož, meso razsekal in s prstmi ga prinesel do ust. Z vpeljavo vilic, vilicami se hrana prestavi na krožnik, se razseka in z vilicami prinese do ust. Zaradi tega noži, ki se uporabljajo za mizo, niso več špičasti, ampak zaobljeni, kar je onemogočilo, da se noži uporabljajo za čiščenje zob. Zaradi rega se pojavijo zobotrebci na mizi.

Prav rad bi videl angleško kraljico, kako si z nožem čisti zobe.

veverica, kar zastavi vprašanje. 

 

ežoj