10. sep 2009 10:24
Moycaa, čestitke Sama imam leno prebavo celo odraslo življenje. Deset let sem se s tem kampanjsko borila in so bili vzponi in padci, čekirala kaj lahko jem in kaj VSE mi ŠE zadevo upočasnjuje in na eni točki mi je bilo tega dovolj in sem si rekla, pa za vraga, ali bom rešila ta problem, ali pa bo ta problem obvladoval mene... in začela gledati na zadevo z drugačnega konca. Namreč, lena prebava mi je preprečila, da nisem vase spravila ne vem koliko džankfuda, ne vem koliko sladkarij in maščob in vseg, kar gre nazarensko počasi ven. Lena prebava me je prislila, da se disciplinirano prerhranjujem, da neham, preden sem do konca sita in da je to vse prišlo v rutino in imam raje rutino kot pa neke kampanjske vaje v sedenju na vecejki in kampanjsko zbijanje kil. Skratka, če ne bi imela te lenobe, bi si jo bilo treba izmisliti
Zato tej lenobi vsako jutro nadzravim z mlačnim donatom. Na tešče. Fazon je, da voda malo "spira" tisto, kar je trenutno v prebavni cevi in je zato treba najprej začeti z vodo, šele nato pride na vrsto hrana. Magnezij pa itak naredi svoje. In s to rutino pride človek v kakih dveh tednih na zeleno vejo in potem, če to rutino ponavlja, se nekako zadeva stabilizira.
In se navadiš, da bodo konstante v ostanku tvojega življenja jutranji donat in položnice, vse ostalo je pa že bolj variabilne narave....
Vendelina jr.
