Tema, ki ne gre iz teme

26. jul 2006 11:13

Joj,Mamamia do solz sem se nasmejala. Hvala,ker si me spravila v dobro voljo. Jasna 1, Lidka Pozdrav

27. avg 2006 21:31

sem brala te stare reči in se do solz nasmejala! je še kakšen na zalogi? sara

27. avg 2006 22:28

Pa še moja prigoda: V mestu kjer sem bila zaposlena, sem nekega dne nesla k urarju popravit budilko, ker ni več zvonila. Bila je zima z veliko snega. Ko sem čez nekaj dni imela uro popravljeno jo dam v vrečko z nekaj špecerije, ki sem jo takrat nabavila, ter skoraj lete odhitim na avtobusno postajo, saj sem bila že zelo pozna. Imela sem škornje z visoko peto. Tik pred avtobusno postajo, ko sem prečkala cesto, se s škornji zabijem v pločnik in padem po tleh kolikor sem dolga in široka. Vrečka se mi seveda izmuzne iz rok. Po snegu jo kar odpelje par metrov naprej, iz nje pa še budilka. Da bi bila popolna zmeda, začne budilka zvoniti. Vstanem, kot bi me nekdo piknil v zadnjico, skočim do vrečke, pogledam na vse strani koliko ljudi spremlja ta dogodek in koliko se jih že smeji, nato pa brž do ure, jo ugasnem in dam v vrečko. Mokra in boleča kolena me niso zanimala. Zopet pogledam po ljudeh, ki se mi smejijo in sedaj se začnem smejati tudi sama. Ugotovim, kako nerodno se je smejati, če si sam in ne rečeš nobenemu nič za takle dogodek. Bilo mi je tako nerodno, da nisem šla na ta avtobus, temveč peš do naslednje postaje in počakala naslednji avtobus. Noge sem pa dvigovala bolj previdno, da se nebi zopet kaj neumnega zgodilo. Šele doma sem se od srca nasmejala, ko sem možu povedala kakšna neroda sem bila v mestu. Lp marja44

27. avg 2006 23:35

No pa še obljuba ,kako je blo ekrat v samostanu! Z možem (ko sva bila še fant in punca) odšla k njegovi teti v samostan na obisk.Samostan je blizu morja pa sva se kopala ,in da se zvečer nisva vozila domov so naju povabli naj pri njih prespiva,Odpeljejo naju v eno velko sobo,v kateri sta bile samo dve pojstle in dva stola,pa še tisto vsako v svojem kotu! Mlad in zaljubljen ,kje bi spal vsak na svojem koncu ,pa se spraviva na eno pojstlo ijn po parih minutah:buuuummm,trreeeessskk,pojsla se podre.Do jutra sva jo popravljala (čisto po tiho) pa še pred najbolj zgodnjimi sestrami bila na vrtu( ker sva se že naspala) in bila tud v apar minutah pripravljena na odhod,samo da nebi katera vprašala kaj sva po noč podirala! val

28. avg 2006 10:20

Še sveža, letošnja dogodivščina naše hčere in njenih treh prijateljic. Punce so šle na Pag, kjer imajo starši ene od njih vikend, torej je tam vsako leto nekaj krat, druga pa je do tja že lani peljala. Dekleta se niso ozirala na priporočila, naj se za pot pripravijo tudi s pomočjo avtokarte, da se jim ne bo zgodilo kot sinu naših prijateljev, ki je v Slavonskem brodu ugotovil, da se ne peljejo na Pag. No, dekleta so ob dveh zjutraj ugotovila, da so pripeljale do hrvaško-srbeske meje. Torej so sto km pred Beogradom ugotovile, da so pot na Pag malce zgrešile. Pa še to so mislile, da so hiške na mejnem prehodu namenjene plačilu vožnje za tunel...dokler niso videle table carina... Na otok so potem prispele po 12 urah vožnje....Kot smo mi pred nekaj leti potrebovali do Pariza...Mamamia mamamia

28. avg 2006 12:33

Da se punce ne bodo preveč sekirale, tudi v Sloveniji se lahko kdo zgubi. Moj nečak je pozabil doma padalo, ko je šel v Brežice na letališče skakat in moj sin mu ga je moral peljat tja iz Gorenjske. Razložila sem mu, da mora v Ljubljani na obvoznico, pa ne zavit na Postojno, ampak proti Novemu mestu. Potem me pa kliče iz Črnega kala, da je že zdavnaj mimo izvoza Postojna, pa še vedno nobene table za Novo mesto. V opravičilo mogoče to, da table za Novo mesto na obvoznici ni, ampak je tabla za Zagreb. Pa še danes, ko je že kakšnih 5 let od tedaj, bi se po moje prej zgubil v Sloveniji, kot pa kjerkoli drugje po Evropi. Nena

28. avg 2006 12:46

Hočete slišati še mojo štorijo z letošnjega morja. V sredo, dan pred odhodom začnem popoldne pakirati, nekaj pred šesto zvečer zaključim. Manjkali so mi samo še dokumenti in gremo. Prvo dam na mizo zdravstvene, ko sem pri osebnih, jih naštejem samo štiri, pete osebne ni, potnih listov nimamo. Že začnem bemtit, kam so otroc založili osebno, ko ugotovim da ravno moje ni. Moram reč, da mi je tko zakuhal, da je bla kar groza. Dokumente imamo vedno na enem mestu in to vemo vsi člani. Preprosto, mami ostane doma. Potem kličem prijateljico in mi pove, da če grem v Novo mesto, dobim potni list v istem dnevu, a ni sigurno. Otroc, ki čakajo celo leto, da gremo na morje, grejo na konc zaradi mene v Novo mesto. Okej, zjutrej v četrtek namesto na morje gremo v NM. Tam najdemo upravno enoto, a kaj ko so vsi cepleni proti hitrosti. Ko končno oddam sliko, mi reče, da naj pridem ob poltreh, če bo nardila. Halo, mi pa spakirani čakamo za na morje. Kaj smo tli, se gremo pač kopat v Dolenjske do dveh popoldne. Ko pridemo nazaj, je blo v tisti čakalnici enih dvajset ljudi, ki so tud čakal na potni list. Pol pride končno tista ženska vn in pove, da jih bomo le dobil. Tako smo ob treh šele šli proti morju iz NM. No, ob osmih pa smo že vidli in morje in naš apartma. Hči je rekla, da smo najbolj crayzi famili, ampak je lušten pr nas. Ja tko se ti lahko zaplete čist na konc. MALČICA

28. avg 2006 13:08

Malčica tvoja zgodba pa je ena najboljših Slab začetek, dober konec pravijo. Pa še res je! Lep dan in veliko se smejte

6. sep 2006 21:25

Malčica moja situacija je bla zlo podobna. In sicer. Dve leti nazaj sva se s fantom prvič odpravljala na morje sama. Šla sva na Pag. Apartma je bil rezerviran in plačan in je čakal samo še naju, da prideva. In midva se res spakirava, jaz naložim v avto vso prtljago. Ko je vse v avtu vprašam dragega kje ima dokumente, naj si jih pripravi, da slučajno nebi česa pozabila. In kaj se zgodi? Ni našel osebne, potni list pa mu je potekel pred tednom dni. Bil je petek popoldne in na svetu nisva mogla ničesar nardit. Hišo smo obrnili okrog in okrog, a osebne nikjer. Potem sem v roke vzela telefon in klicala agentko, ki nama je prodala aranžma. Svetovala mi je naj potuje z vozniškim izpitom in rojstnim listom, da ga bodo na meji brez problemov spustili čez. In ker nisem naivna, sem klicala po mejnih prehodih in spraševala in prosila ali naju bodo kje spustili čez. Seveda je bil odgovor povsod negativen. Čedalje bolj se je bližal večer in moje upanje, da bova našla osebno je počasi ugašalo. Klicala sem vse znance, sorodnike, prijatelje, če bi morda kdo od njih odšel namesto naju v že plačan apartma. Seveda ga ni bilo junaka, ki bi se spakiral in odpotoval v tako kratkem času. Zalo žalostna in razočarana sem počasi raztovorila prtljago in odšla spat, fanta pa prepričevala, da je vse OK in bom že preživela brez morja. Zjutraj, ko sva se zbudila vsa razočarana, ker bi takrat že lahko bila na Pagu, pa je dragi dobil preblisk, vzel žepno svetilko in odšel. Ne boste verjeli, kje je našel osebno. Posvetil je v pralni stoj in, glej jo glej, tam je bila pod bobnom. Ko je posvetil v boben se je zasvetila skozi luknjice. Takoj smo aktivirali vaškega serviserja pralnih strojev, da je stroj razstavil. Jaz sem kot nora pakirala nazaj v avto in kot da ne bi bila že tako pozna je moral dragi še v LJ po masko in plavutke za potapljanje. Prvi del poti je uspel. Nadalje pa se je zataknilo pri čakanju na trajekt. Kolona, kolona in šeenkrat kolona. Končno sva prišla na cilj in to pičle pol ure preden se je agencija zaprla. V tem primeru bi bila seveda primorana spati v avtu, ker nisva imela ključev. Tisto leto je bil re pester dopust oz. bolje rečeno pot na dopust. alexis

6. sep 2006 22:34

Pa še prigoda mojega prijatelja iz Maribora: Na Pagu ima vikend. Z ženo sta odšla tja za prvomajske praznike in preživela teden čudovitih dni. Zadnji dan žena lepo pospravi hišo, počistita vse smeti, zložita prtljago v avto, zakleneta kočo in se že skoraj vsedeta v avto, ko vidita, da so se njuni prvi sosedje že zbudili in jima mahajo s terase, da se še od njih poslovita. Mož da ves šop ključev na streho avtomobila in se napoti k njim, medtem pa prileti iz vederega neba galeb, zgrabi ključe in odleti z njimi neznao kam..... V svojo hišo nista mogla, ključi od avta so bili v tistem šopu ključev....morala sta telefonirati sinu, da jima je drugi dan pripeljal rezervne ključe in prespala pri sosedih. Ko smo potem razglabljali zakaj je galeb to naredil, smo prišli do zaključka, da so se ključi lepo srebrno svetili v soncu in jih je zamenjal za ribe ! Nena Nena-morje