Pomagajmo bobiju

5. maj 2006 15:35

O, MissLady, ko bi vsaj držalo to, kar pišeš. Zdaj me tri dni ni bilo doma in sem ves čas prenašala telefon v žepu. Odločila sem se, da bom k lepakom, ki visijo po okolici, dodala še fotografijo. Prav grozno je, ko ji vsak dan nalijem svežo vodo in upam, da bo posodica z briketi prazna... Skoraj vsako noč sanjam, da je prišla nazaj Res, Terezija in ribica, ko bi Bejbi vedela, koliko vas je, ki z mano mislite nanjo, bi že zdavnaj prihlačala nazaj... Vrana

5. maj 2006 19:55

upanje umira zadnje, čakamo nalepo rešitev. vrana drži mesti lp zinka

5. maj 2006 21:54

Upam na srečen razplet te žalostne zgodbe. lp Julija

6. maj 2006 15:13

Ta-daaa!!! Upanje nikoli ne umre, res, in prav je tako! Medtem, ko sva z mojim frizirala zelenico na vrtu, jo je nekaj črnega, majhnega in kosmatega mahnilo proti nama. Ja, bila je naša nova Bejbi! Živa in zdrava! Ko sva se po prstih odpravila k njej, pa jo je premagala njena plahost in jo je ucvrla - v sosedovo drvarnico, na las podobno njenemu prejšnjemu domu Takoj sva stopila v akcijo, beri: k sosedom, in se dogovorila vse potrebno. Ker so pred nedavnim, na enak način kot mi, iskali izgubljenega muca, so takoj zapopadli, kako in kaj, in Bejbi bo gotovo v nekaj dneh doma. Doma doma. Hrano in streho nad glavo je imela in ji ni prav ničesar manjkalo, razen ljubezni. Hvalabogu so tudi ljudje iz sosednje hiše mačkoljubci... in ve z mano! Brez vas bi dosti več solza preteklo pri naši hiši Poročam, ko bo kaj novega! Pozdravček! Vrana

6. maj 2006 15:20

Vrana, še je pravica na tem svetu! Saj sem vedela, da se Baby ni mogla kar tako v zemljo vdreti. Ne veš, kako me je razveselilo tole tvoje pisanje. Samo, da ste se spet našli, juhu Baby pa pošiljam mačje pozdrave od našega Timija. Blanchy

6. maj 2006 15:25

Vesela sem, polepšala si mi dan s to novico. Sedaj bom lahko razlagala vsem, ki jih zanima in ki jih ne zanima, da se je vaša muca pojavila, živa in zdrava. Vidiš, da je pomagalo, da smo držali pesti in tačke! riba-ribica

6. maj 2006 20:41

Baby je doma! Pohrustala dve skodelici hrane iz konzerve, pol skodelice briketov..... napopihala Bobija... Ampak! Prišla je k meni, ko sem jo ogovarjala... Kako se je vse skupaj zgodilo, bom popisala jutri. Zdaj me potrebuje Bejbi... Pozdravček! ...in hvala vsem, ki ste vztrajali z mano in Bobijem!....In Bejbi! Vrana

6. maj 2006 21:25

Lepo.Veliko užitkov in crkljanja. Bernarda

6. maj 2006 21:47

Ja, Vrana, srčno upam, da so bili ti šoki zadnji in te čaka še vrsta srečnih let z mačjo lepotičko! lp Nena Nena-morje

6. maj 2006 22:26

Vufff, kako sem si oddahnila. Konec dober, vse dobro. No, moj Frici bo zdaj lahko spustil tačke. Ima reveček čisto oguljene od vsega stiskanja. ) En velik poljubček Bejbi od naju obeh. Julija