11. apr 2006 22:04
Dragička, hvala, zdaj vsaj vem, da sem normalna. Tipkam številko, zazvoni, prekinem, spet tipkam, zasedeno, pa spet zvoni. Potem zazvoni mobitel " Pejd dol s telefona!" " Ne, morem, tebe kličem!" "Ne, jaz tebe!" Včasih na koga pomislim, ki ga nisem videla že leta, pa zraste pred mano. Skoraj vsak teden se mi to dogaja.Naj kakšen matematik izračuna, kakšno je naključje. Zvoni telefon. Gospa, ki ji pomagam v zelo hudi stiski, na drugi strani pravi, da se boji, da mi bo njen sin kaj hudega naredil. Dve uri prej me je poskušal n parkirišču kar nekajkrat povoziti z avtom, dva dni prej pa me je prišel pretepst na domače dvorišče.Ni vedela, kaj se je zgodilo.Nekaj mesecev kasneje pokliče z istim strahom. Njen sin ima v tistem trenutku avto parkiran pred mojim oknom....Naj se ga pazim... Škoda, da pove slutnjo šele potem, ko je prepozno. Energija je neuničljiva, menim jaz, ki se sicer z veseljem požvižgam na fiziko! frina