S spoštovanjem Hermanu Teronu !
Poklicna deformacija pač. Ni bilo potrebno preveč raziskovati, da sem našel Hermanovo oceno Špacapana. Nor bi bil, če na vse to ne bi imel pripombe. Starost naredi svoje, pravijo.
Zemljo tlačimo ljudje raznih čudi, tako tudi Herman. Po svoje ima prav, vendar pa, kot je bilo nekje govora o lastnem zavitku toaletnega papirja, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Reči hočem, da ga prvič ni treba biti sram in naglas kjerkoli povedati, kaj je in česa ne, drugič pa, naj pač naroči tisto, za kar je prepričan, da je zanj neoporečno. Omejitve si je Herman postavil sam, če ga seveda ne tare kakšno hudo obolenje. Sam imam probleme s pritiskom in holesterolom, no diete pa se, kot sem opazil v teh letih, ne smem držati prestrogo.
Žal je res tudi to, da je kulinarika kot taka v vseh svojih oblikah namenjena tistim, ki si jo lahko privoščijo. Obstoj gostiln je odvisen od njihovega poslovanja, to pa je uspešno, če je ponudba primerna za večino povprečnih uporabnikov.
Pa še nekaj. Tudi dobre ocene lokalov se da kupiti. Sam ob podobnih izkušnjah nisem več razočaran. Preprosto greš in poskusiš, gost pa ima vedno prav.
Murko !