Varčevanje v kuhinji

2. mar 2014 22:17

Tole s položnicami je meni tudi čisto mimo. Imam trajnik za smeti in vodo (dve različni položnici pri nas) in so mi vestno pošiljali položnici po pošti kljub temu, ampak sem oboje lahko samo v papir zabrisala, ker ju tudi za printat nisem mogla porabit (potiskano na obeh straneh). Zdaj sem uspela za smeti uredit e-račun, s čimer so končno nehali pošiljat tiskano položnico. Ena mala zmaga. Za elektriko in Siol imava pa tudi že kar lep čas e-račun. Torej na mesec le ena papirnata položnica in še za to upam, da bodo kmalu vstopili v e-dobo.

Ko sva živela v bloku dve leti, sva tudi na nabiralniku imela nalepko, da ne želiva reklam, zdaj jih spet imava. Vseeno vsake toliko kakšno pametno reč najdem v njih, da bi pa prav špijunala, kje je maslo cenejše in potem hodila na pet različnih koncev, to pač ne, nimam ne časa in ne vseh trgovin na kupu in se mi zdi ,da na koncu res ne prišparaš preveč, če sploh kaj. Pri vseh novotarijah bi si pa konec koncev tudi trgovci lahko omislili, da bi reklame pošiljali po e-pošti, če si človek to želi, v končni fazi bi bilo tudi njim to ceneje. Če ne za drugega, te papirnate reklame ponucam za kosti za v kanto, da jih ne dajem v vrečke. Sicer se pa strinjam, da taka gora reklam je res grozljiva skrajnost.

Likam praktično skoraj nič, k sreči moj ne nosi srajc, stroje laufam ponoči ali čez vikend, če se le da, edino pri pečici mi to ne uspeva, če je treba kaj spečt, pač spečem, kuhava vsak dan. Žarnice oz. razsvetljava je varčna, aparate kolikor toliko ugašava (bolj jaz :)). Za vrt imava zbiralnik deževnice pod zemljo, mi je edino žal, da nisva takrat izbrala večjega, ker poleti ob suši deževnice zmanjka.

3. mar 2014 6:24

No, limnol, kot ponavadi, si ti moje prispevke pač razlagaš po svoje. Veš, očitno je spet  prišla na dan moja črna duša., ki očitno ne pozna osnovnih manir.

Ja, vsak dan pustim odprto pipo, da stočim čim več vode, saj smo vebdar v bloku in me čisto nič ne zanima, koliko je plačamo. Ko smo imeli pa svojo vodo, pa smo pazili na vsako kapljico. Vse skupaj pa je brez zveze, ker vode je na pretek še za naslednjih milijon let. itd, itd,....

Verjetno sem to mislila, a ne?

3. mar 2014 8:10

Kaj ste se vsi na to vodo spravili? Saj jo pri nas doma tudi na vse mogoče načine šparamo, shranjujemo kapnico, pa v gospodinjstvu na veliko načinov. Dobro je, da jo čim manj onesnažujemo, s tem se popolnoma strinjam. Le včasih me zjezi, ko si zaradi šparanja nalagam dodatno delo, pomislim: Tako ali tako bi odtekla navzdol! 

3. mar 2014 8:18

Babka,

jaz tudi ne razumem, kaj si mislila. Kulturen odnos do naravnih dobrin si lahko privošči čisto vsak. Ne vem, koliko ljudi ima pri nas v svoji hiši posebno vodovodno napeljavo, namenjeno ponovni rabi že rabljene vode (zveni malo čudno, ampak ne znam lepše povedati), ne bom pa trdila, da je nima nihče. Poznam pa nekaj primerov z dalmatinskih otokov, kjer se ljudem, ko si postavljajo svoje domove, o tem zdi vredno razmišljati in povsem racionalno tako stvar tudi izvesti:  z malo predelavami torej imajo domač vodovod, ki zbira vodo iz umivalnikov, kadi, pralnih strojev..... in jo spelje do kotlička, tako da ni treba podstavljati veder pod odtoke in vode prenašati naokoli. Imajo ne zato, ker bi bili bogati, ampak ker se jim je pač v nekem trenutku zdelo vredno o tem sploh razmišljati in malo računati. Mi pač živimo na enem od delov sveta, ki so blagoslovljeni z obilo vode in sorazmerno malo težavami, ki jih povzroča, zato si pa zaenkrat tudi še lahko privoščimo tak odnos do nje, kot ga pač imamo. Še zdaleč ne zagovarjam šparanja, ki naj stane, kar hoče, samo do šparamo. Ampak malo pomisliti o svojem ravnanju tu pa tam - to pa ne bi škodilo nikomur. Ne samo pri vodi.

Sonja

3. mar 2014 8:39

Slika z interneta. 

3. mar 2014 8:48

Kul, čeprav pristop do lijaka npr. za nas kratkonožce (ne tega jemati osebno, to je fraza, ki sem jo pričela uporabljati v gorah, ko moram včasih narediti špago, da kam stopim, moj se pa mimo samo sprehodi). Sem pa najprej opazila ploščice, se mi vidi, da bomo v kratkem pričeli s prenovo dveh kopalnic.

3. mar 2014 12:26

Jaz sem prav srečna , da imam v hiši ločeno vodovodno napeljavo za splakovanje WC-jev in pranje perila. Za to uporabljamo deževnico. Še sploh sem bila srečna, da imamo to narejeno, ko sem bila noseča in sem kar naprej hodila na WC . Le kadar je dalj časa sušno obdobje, pa se naš zbiralnik deževnice izprazni, tudi v to napeljavo teče voda iz vodovoda. Na srečo se je to v zadnjih 3 letih in pol zgodilo le dvakrat, obakrat za približno dva tedna. Z možem nama je žal, da ob gradnji hiše nisva kupila malo večjega rezervoarja za deževnico. Jaz sem še sploh "alergična" na nepotrebno trošenje vode, saj bila sem v otroštvu po sili razmer velikokrat brez tekoče vode - še zlasti poleti naš vaški vodovod ni zmogel zadostiti porabi vseh uporabnikov in k nam, ki smo živeli na hribčku, voda zaradi prenizkega pritiska čez dan sploh ni pritekla, včasih pa je ni bilo tudi ponoči. To je bilo res neprijetno, lovili smo trenutke, ko je voda tekla, da smo se stuširali, oprali perilo, pomili posodo in napolnili škafe za čas, ko vode spet ni bilo. Tako je bilo lahko vse od junija pa do avgusta, septembra

Zdaj otrokom težim, da je treba vodo zapirati, ko si umivajo zobe.

Podobno sitna sem tudi kar se tiče elektrike, pridno ugašamo luči, vse gospodinjske stroje imamo (kjer je to možno) čim manj potratne.

Tudi pri hrani pazimo na to, da jo kupimo le toliko, kolikor jo potrebujemo. Še najtežje je pri kruhu, ker včasih enostavno težko preračunam, koliko ga bomo pojedli (nas je 5). No, tukaj se ne sekiram kaj dosti, saj se ga lahko enostavno "predela" v kruhove cmoke ali krutone, včasih ga uporabim za nadev pri pečenem piščancu ali pa ga dodam v maso za pečenko iz mletega mesa. Kar ga kljub temu ne porabim, ga dobro posušim, potem pa ga približno enkrat na mesec odnesemo k sorodnikom, kjer konča v hrani za prašiče. Torej ga nič ne zavržemo.

Kar se hrane tiče, kupujem izdelke, ki so nam najbolj všeč. Živila z daljšim rokom trajanja kupujem na zalogo, takrat ko so v akciji (in pri mojem najljubšem trgovcu se te akcije precej redno ciklično ponavljajo, tako da mi ni težko preračunati, kakšno količino je smiselno kupiti, da bo dovolj do naslednje akcije), ostala seveda sproti, po potrebi. Na splošno skušamo biti racionalni pri vsej porabi. Razmišljamo, kaj res potrebujemo, tako da nam nič ne ostaja in ni potrebe, da bi kaj metali v smeti.

3. mar 2014 13:13

Katja, mi nismo imeli pitne vode v hiši do mojega 9. leta. Pitno vodo smo nosili iz grabna, čisto studenčnico. Tudi otroci smo hodili s svojimi malimi kanticami po pitno vodo. Za pranje, kopalnico in štalo pa smo imeli betonsko cisterno za zbiranje deževnice, poganjal jo je "hidrofor". Na WC smo pa hodili v štalo, na štrbunk. O javnem vodovodu, ko smo ga končno dobili, pa ni, da bi govoril, rjava, smrdljiva, s priokusom...Če je ni seveda zmanjkalo na našem hribu. Še dolgo časa smo hodili v studenec po pitno vdo.

Dobro vem, kaj je biti brez vode in z njo tudi primerno ravnam, če se hoče nekdo obesiti na moje besede, pa naj se.

Najbolj pa šparam pri hrani, tiste minimalne pomije romajo na sodelavkino kmetijo, kar je še uporabnega gre v zamrzovalnik po porcijah, ali v drobtine, svaljke ipd.Sem enkrat vlila skupaj ričet in joto, s kosom kruha je moj študent v petek pomlatil brez besed.

  Na ta račun, se mi zdi, da si lahko plačam kak sindikalni vikend

3. mar 2014 14:00

Marjja, res je, brez vode je težko, in tisti, ki niso nikoli brez nje ali pa se jim to zgodi le občasno, recimo na kampiranju, si težko predstavljajo, kako je, kadar si brez nje dalj časa. Meni so bili poletni meseci, ko smo bili brez vode, ali pa jo je pritekla le kakšna kapljica, prava muka, in težko si predstavljam, kako je bilo tebi, ki si bila brez nje ves čas.

4. mar 2014 17:17

limnol, meni je bilo všeč, ko si par strani nazaj napisala, da naše napeljave ne omogočajo enostavnega recikliranja že uporabljene vode, ter, da če bi se že odločil za to, bi bila investicija v že zgrajenih stavbah, verjetno tako visoka, da si jo marsikdo ne more privoščiti.

Še malo za lažje razumevanje. Stanujem v hiši, v kateri so tri stanovanja in devet stanovalcev. Račun za vodo je dokaj visok, površina strehe je velika, zato smo začeli razmišljati o zbiranju deževnice in poiskali razne ponudnike za izvedbo tega projekta. Na koncu smo prišli samo do naslednje ugotovitve:

zbiralnik, jaški, cevi, črpalke, vgradnja, zemeljska dela, vzpostavitev terena nazaj v prvotno stanje...

ogromna investicija, ki bi se nam s prihrankom vode povrnila nekje v cca dvajsetih letih, bomo kar še naprej bolj pipe zapirali