Poročno darilo-nujno

3. sep 2014 15:13

Pri nas doma ni v navadi, da bi dajali denar, ampak če tisti, ki jim je darilo namenjeno, tako želijo, damo tudi denar. Malce povprašamo tiste, s katerimi smo v približno enakem razmerju do obdarovancev, koliko bi bilo primerno, in se tako ravnamo. 

Zato je meni za poroke všeč, če mladi v kakšni trgoviji odprejo knjigo želja - tam piše, kaj vse bi imela, trgovec odkljuka, kar je že kupljeno, praviloma brez imena, tako da nihče ni v zadregi (nekateri pač zmorejo kaj bolj skromnega, nekateri pač nekaj dražjega). Ali pa se da kuverta brez imena, le z lepimi željami. 

3. sep 2014 16:21

Vrhunska ideja

3. sep 2014 16:30

Danes veliko ljudi že pred poroko živi skupaj in daril, kot so bila včasih (npr. raznorazni gosp. aparati) ne pridejo v poštev, ker vse to že imajo. 

Matisa, če so te iskreno povabili in poznajo tvojo situacijo, bi tudi simbolno darilo moralo zadostovati, saj jih bi naj razveselila že tvoja prisotnost. Pri nas pari pravijo, da je stvar po zaključku globoko v minusu, torej je zabava zaradi druženja. Pomagamo odplačati ohcet po svojih zmožnostih (npr. osnova je znesek obeda..., kdor lahko in želi, pa naj doda še za ostalo- cvetje, orkester itd.).

3. sep 2014 16:54

Tudi midva sva imela tako željo, ker še nimava svojega gospodinjstva, poroko pa sva plačala sama. Večinoma so svatje dajali okrog 100€ (tudi po 50 je bilo), bližnji tudi več (recimo 200 ali 300, ampak takih ni bilo veliko), starši pa seveda največ. vesela sva bila vsakega evra in iskreno povedano po dobrem letu ne vem več, koliko je kdo dal. Midva sva bila vesela in zadovoljna ter hvaležna vsakemu za njegov prispevek.

3. sep 2014 18:14

Meni pa ta takozvana praktičnost glede poročnih daril ni všeč. Kaj pa, če bi se še povabljeni svatje odločili, da naj se jim raje zaračuna vrednost svatovske pojedine in se od tega odbije vrednost njihovih daril, pa da se to poračuna in naj tisto, če sploh kaj ostane, gre v takvin praktičnim novoporočencem.

Praktično, ne?

Ljudje, ki se poleg mladoporočencev in njihovih staršev običajno udeležijo ceremonije, so vedno postavljeni pred predstavo, ki je režirana popolnoma po želji poročnega para. Že zaradi dejstva, da so si vzeli čas in potrpljenje in se udeležli takega dogodka, se mi zdi nespodobno, da se jih ne samo molze za denarne prispevke, ampak da se jim tudi onemogoča veselje izbiranja in podarjanja  daril po lastni izbiri.

3. sep 2014 18:19

Jaz pa menim, da je darilo za obdarovanca in ne za tistega, ki darilo podarja.

3. sep 2014 18:32

Nola, se strinjam, čeprav nekateri nimajo posebnega veselja do izbiranja daril. Denar je hudo neoseben, JanisJoplin pravi, da pravzaprav sploh ne ve več, koliko je kdo dal. Razumljivo, da ne. Na koncu se samo še prešteje skupen izkupiček. Ohcet sem imela že pred mnogimi mnogimi leti in takrat še ni bilo v navadi, da svatje podarijo denar (mislim, da niti trgovinskih bonov še ni bilo). Se pa še danes spomnim, kdo mi je kaj podaril, čeprav vseh tistih posteljnih garnitur in namiznih lučk že davno ni nikjer... Mogoče je ideja tudi to, da tisti svatje, ki so med sabo povezani, združijo finance in kupijo nekaj večjega skupaj. Na ta način se da malo manj zapraviti.

3. sep 2014 19:11

Nola, zanimivo, jaz pa sem prepričana, da se ohcet (se pravi poročno slavje) naredi predvsem zaradi svatov. Midva bi se tudi sama lahko kje prav luštno imela in prepričana sem, da so svatje na ohceti uživali, drugače bi mirno lahko odšli domov.

Barbra, s tem, da ne vem, koliko je kdo dal, sem želela povedati, da nisem delala seznama in razmišljala o tem, da je dal kdo premalo ali kaj podobnega. Sva pa spravila vse čestitke v poročni album. Glede na to, da je najin prostor omejen na 18 kvadratnih metrov, si lahko predstavljaš, koliko stvari lahko zbaševa noter, sploh glede na to, da mi je tašča že pred 3 leti podarila krožnike in skodelice, teta jedilni pribor, prijateljica kozarce itd. In glede na to, da nisva v tako rožnati situaciji, da bi izgledalo, da bi šla kmalu na svoje, si ne predstavljam, da bi dala v sobo še več stvari, ki jih trenutno ne uporabljam.

Sploh pa je to predlog, dobila sva tudi nekaj čisto konkretnih daril (seveda cel set loncev, ki jih po vsej verjetnosti še 3 leta ne bom mogla uporabljati in so zdaj shranjeni v garaži) in tudi tega sva bila vesela.

3. sep 2014 22:43

Janis no, še enkrat preberi pa premisli tole, kar si napisala.

Prav nobenemu ženinu in nevesti nobeden ne zvija roke in ju sili v širno ohcet in prav tako nihče ne čaka za svojo zabavo in užitek neke tuje svadbe. Prijaznost svatov je, da se udeležiljo svatbe ne glede na gastronomsko  ponudbo tistega dne.

Poroka je praznik dveh, ki se poročata, ohcet  je pa žurka za toliko povabljencev kolikor si jih mladoporočenca (ali njuni družini) lahko privoščita.

Poročna darila so pač v razponu in na način ki ga trenutna kultura določa.

Ko sem se sama možila, sva dobila komplet posnetkov Grateful dead, teflonsko ponev, veliko budilko in ogromno, ročno pleteno volneno odejo (ki jo imam še danes in jo vlačim od selitve do selitve). Pa eno plastično šeflo, ki jo imam še vedno za delo na vrtu in se ob njej vsakič spomnim darovalca, hvala Dare. Denarja pa ne, ampak  to je bilo že leta 1974, ko smo bili še vsi bogati.

No, najina poroka je bila čisto zaradi naju, v Piranu seveda, svadba pa kar pri nas na dvorišču in verjamem, da so se tudi svatje dobro imeli.

3. sep 2014 22:50

Midva sva se tudi poročila že kar precej let nazaj in sem se ob teh odgovorih tudi sama malo zamislila (denar ja ali ne). Od enih sorodnikov sva dobila denar (super, ker sva gradila), od enih par krožnike iz najcenejše akcije, da sem jih dala kolegici za na vikend, posode iz prejšnjega stoletja... Vesela sem bila brisač (lepih in kakovostnih), rjuhe, ki sem jih izrecno prosila, nisem dobila od nobenega, dobila sem tudi krasno posodo in krožnike, ki jo uporabljam še vedno... Čeprav velikokrat pravijo, da so boni neosebni, sem jaz tega še vedno bolj vesela, ker si lahko sama izberem v trgovini, kot pa če ti izberejo drugi (najbrž samo kaprica, ampak občutek je pa boljši). Vse poroke naprej pa sva "rešila" z izdelavo kuhinje, namreč mož je mizar, vsak je rabil kuhinjo, material je plačal sam, izdelal mu jo je pa za poročno darilo in je bilo zadovoljstvo obojestranko.