Poročno darilo-nujno

Pozdravljeni!

Kmalu se bo poročila moja nečakinja in sem brez ideje za darilo. Ker je v otroštvu veliko časa preživela pri nas (babiju, dediju, meni) in sem ji tudi botra, bom na poroko seveda šla. Včeraj sem po naključju našla njene prve stavke, ko sem jo učila pisat, pa sem prišla na idejo, če bi te spomine nekam prilepila in mogoče še kakšno slikco, pa dala v okvir. Kaj pravite? Je ideja primerna za takšno priložnost oz. kaj predlagate nekaj v tem smislu?

Hvala že v naprej

Marjeta

10. feb 2006 8:54

3. sep 2014 13:34

Pozdravljeni!

V sedanjih časih so mladi bolj praktični kot nekoč in v vabilih na poročno gostijo pogosto navajajo, da bodo veseli  denarnega prispevka. Ob tem se sprašujem kaj je 'primeren' znesek, ki naj bi ga povabljenec mladima ob tem poklonil. Torej koliko denarja namenit, da ne bo premalo oziroma preveč...

Tudi jaz sem tako vabilo nedavno prejela, vendar ne vem koliko naj bi se za ta namen darovalo. Bojim se, da bi z zneskom zgrešila. Ne morem si privoščit visokega zneska, rada pa bi ostala v okviru običajno pričakovanega.

Če lahko pomagate, z nasveti kaj je običajno, pričakovano... bom zelo vesela.

3. sep 2014 14:53

Da je jasno, preveč ni nikoli :) zdej, če so samo prijatelji se začne tam pri 100 €, če si pa žlahta in to bližnja pol je pač treba malo bolj globoko seči v žep. Je pa prav, da upoštevaš želje mladoporočencev in jim daš to kar želita:)

3. sep 2014 15:13

Pri nas doma ni v navadi, da bi dajali denar, ampak če tisti, ki jim je darilo namenjeno, tako želijo, damo tudi denar. Malce povprašamo tiste, s katerimi smo v približno enakem razmerju do obdarovancev, koliko bi bilo primerno, in se tako ravnamo. 

Zato je meni za poroke všeč, če mladi v kakšni trgoviji odprejo knjigo želja - tam piše, kaj vse bi imela, trgovec odkljuka, kar je že kupljeno, praviloma brez imena, tako da nihče ni v zadregi (nekateri pač zmorejo kaj bolj skromnega, nekateri pač nekaj dražjega). Ali pa se da kuverta brez imena, le z lepimi željami. 

3. sep 2014 16:21

Vrhunska ideja

3. sep 2014 16:30

Danes veliko ljudi že pred poroko živi skupaj in daril, kot so bila včasih (npr. raznorazni gosp. aparati) ne pridejo v poštev, ker vse to že imajo. 

Matisa, če so te iskreno povabili in poznajo tvojo situacijo, bi tudi simbolno darilo moralo zadostovati, saj jih bi naj razveselila že tvoja prisotnost. Pri nas pari pravijo, da je stvar po zaključku globoko v minusu, torej je zabava zaradi druženja. Pomagamo odplačati ohcet po svojih zmožnostih (npr. osnova je znesek obeda..., kdor lahko in želi, pa naj doda še za ostalo- cvetje, orkester itd.).

3. sep 2014 16:54

Tudi midva sva imela tako željo, ker še nimava svojega gospodinjstva, poroko pa sva plačala sama. Večinoma so svatje dajali okrog 100€ (tudi po 50 je bilo), bližnji tudi več (recimo 200 ali 300, ampak takih ni bilo veliko), starši pa seveda največ. vesela sva bila vsakega evra in iskreno povedano po dobrem letu ne vem več, koliko je kdo dal. Midva sva bila vesela in zadovoljna ter hvaležna vsakemu za njegov prispevek.

3. sep 2014 18:14

Meni pa ta takozvana praktičnost glede poročnih daril ni všeč. Kaj pa, če bi se še povabljeni svatje odločili, da naj se jim raje zaračuna vrednost svatovske pojedine in se od tega odbije vrednost njihovih daril, pa da se to poračuna in naj tisto, če sploh kaj ostane, gre v takvin praktičnim novoporočencem.

Praktično, ne?

Ljudje, ki se poleg mladoporočencev in njihovih staršev običajno udeležijo ceremonije, so vedno postavljeni pred predstavo, ki je režirana popolnoma po želji poročnega para. Že zaradi dejstva, da so si vzeli čas in potrpljenje in se udeležli takega dogodka, se mi zdi nespodobno, da se jih ne samo molze za denarne prispevke, ampak da se jim tudi onemogoča veselje izbiranja in podarjanja  daril po lastni izbiri.

3. sep 2014 18:19

Jaz pa menim, da je darilo za obdarovanca in ne za tistega, ki darilo podarja.

3. sep 2014 18:32

Nola, se strinjam, čeprav nekateri nimajo posebnega veselja do izbiranja daril. Denar je hudo neoseben, JanisJoplin pravi, da pravzaprav sploh ne ve več, koliko je kdo dal. Razumljivo, da ne. Na koncu se samo še prešteje skupen izkupiček. Ohcet sem imela že pred mnogimi mnogimi leti in takrat še ni bilo v navadi, da svatje podarijo denar (mislim, da niti trgovinskih bonov še ni bilo). Se pa še danes spomnim, kdo mi je kaj podaril, čeprav vseh tistih posteljnih garnitur in namiznih lučk že davno ni nikjer... Mogoče je ideja tudi to, da tisti svatje, ki so med sabo povezani, združijo finance in kupijo nekaj večjega skupaj. Na ta način se da malo manj zapraviti.