Poročno darilo-nujno

3. sep 2014 22:50

Midva sva se tudi poročila že kar precej let nazaj in sem se ob teh odgovorih tudi sama malo zamislila (denar ja ali ne). Od enih sorodnikov sva dobila denar (super, ker sva gradila), od enih par krožnike iz najcenejše akcije, da sem jih dala kolegici za na vikend, posode iz prejšnjega stoletja... Vesela sem bila brisač (lepih in kakovostnih), rjuhe, ki sem jih izrecno prosila, nisem dobila od nobenega, dobila sem tudi krasno posodo in krožnike, ki jo uporabljam še vedno... Čeprav velikokrat pravijo, da so boni neosebni, sem jaz tega še vedno bolj vesela, ker si lahko sama izberem v trgovini, kot pa če ti izberejo drugi (najbrž samo kaprica, ampak občutek je pa boljši). Vse poroke naprej pa sva "rešila" z izdelavo kuhinje, namreč mož je mizar, vsak je rabil kuhinjo, material je plačal sam, izdelal mu jo je pa za poročno darilo in je bilo zadovoljstvo obojestranko.

4. sep 2014 5:22

Meni se zdi ideja, uokviriti prve nespretne in okorne črke neveste, zelo dobra, posebej ker je vezano na vajin odnos, ne na šolski.

 Ne vem sicer, če bo to cenila danes, ampak če bo imela srečo in živela dovolj dolgo, kasneje zagotovo. Če se ti zdi premalo, boš  kasneje kaj dokupila, potreb bo še veliko.

Povabilo na poroko  postaja vedno bolj  mora in ne  zadovoljstvo; razbijanje glave, kaj naj podarimo, da ne bomo izpadli škrti ali revni, pa kako naj se za ta dogodek oblečemo in še kaj bi se našlo.

Poroka naj bi bila čudovit, zelo oseben  dogodek dveh, ki ga pa vendarle  želita deliti z ljudmi, ki jih cenita. Pa se prevečkrat sprevrže v preštevanje in ocenjevanje ( neuporabnih) daril in denarnim  izkupičkom( izgubo ).

Prevečkrat, ponavljam. 

lp Lučka

4. sep 2014 6:45

Lučka, post, na katerega ti odgovarjaš, je bil objavljen leta 2006, zdaj pa tisa sprašuje, koliko denarja je primerno dati v dar.

Po mojem je mora, če si tako vzmeš. In zakaj bi bilo sedaj bolj morasto kot 100 let nazaj? Saj ljudje smo še vedno enaki (mislim, da na mentalnem in emocionalnem področju nismo kaj dosti napredovali od takrta, ko obstajamo), še vedno imajo nekateri denar, drugi ne, lepo obleko in drugi ne. Če smo iskreni in pošteni in če je par, ki nas povabi, tudi tak (drugače seveda ne bomo šli), potem po mojem ni razloga, zakaj bi bila to mora, saj je bistvo dogodka veselje. Če pa nas to kakorkoli obremenjuje, je pa po mojem bolje, da se opravičimo.

4. sep 2014 6:47

Opozorilo: Tole ni za občutljive dušice, ni za romantiičarke tik pred poroko ali recentno poročene, ki živijo v prepričanju, da so imele najmanj royal wedding (in da edina razlika je v tem, da je bilo na royal wedding več televizijskih kamer). Takisto ni za tiste, ki mislijo, da je poročna dekoracija vrhunec oblikovanja.

Jaz sem pred kakšnim desetletjem slišala vrhunsko razlago (razložil jo je pa možakar iz Slavonije, ki je znana po maratonskih žurkah in šibiečih se mizah) v čem je fazon silne ohceti. Fazon silne ohceti je v tem, da mladi pari, ki si ustvarja skupno življenje, družino ipd...gostje ekonomsko podprejo pri tem. Se zato malo premisli, koga se povabi. V smislu, kdo lahko kaj prispeva in kako se bo potem temu povabljencu ta prispevek vračal. Recimo: Povabi se Josipa in Marijo in njune otroke in je potem samoumevno, da se bo darilo, ki sta ga prinesla Josip in Mairja, vračalo v obliki daril/denarja za njune otroke (bodo šli v šole, imeli zakramente...). Skratka, vse, kar mladi par dobi, je v bistvu eno zelo dolgoročno posojilo, ki se prejme v denarju in stvareh in se potem naslednjih 20 letu tudi vrača v denarju in stvareh. In v rastru tega se potem tudi dela slavje: Ni odveč tista, da noben kmet ni delal ohdceti svojih otrok v minusu - so znali ljudje čisto zadosti matematike in so razumeli poslovno noto vsega.

Potem so pa prišli ameriški filmi, ki so ponujali pravljice o princesasti nevesti in od tu naprej industrija teh produktov in mlade ženske vedno znova padajo kot zrele hruške na to finto, potem pa malo boli, ko priletijo na trdna tla.

Skratka, če kdorkoli želi s svatbo narediti dober dolgoročni kšeft, potem ga naredite. Manj ko bo romantike notri, bolj bo uspešno. Ne mislite pa si, da bo svatom kaj blazno pomenila sreča pravkar poročenega para. Svatom več pomeni, če je gobova juha (nikoli nhisem razumela slovenske fascinacije z gobovo juho na svatbah) okej, ker če ne bo, oziroma, se bo čutilo, da je iz vrečke, potem se jim bo zdelo nazarensko zamalo, da so sploh prišli na event.  Druga zanimiva zadeva na svatbah je pa ponavadi to, da se poišče, če se je kaka sorodnica, ki je že dolgo nismo videli, v zadnjem času strahovito postarala/zredila - ta podatek starhovito razveseli tudi najbolj zlovoljenega svata in tudi okus po gobovi juhi iz vrečke po tem spoznanju ni več tako grozne. Oziroma, če ni kakšne strahovito postarane, ali tipa, ki se je strahovito zredil, se pa vedno na takem eventu najde vsaj eno nesrečnico, ki je z obleko tako obupno udarila mimo, da je pravi gušt opravljati jo naslednjih nekaj ur....

Če pa ni tega poriva, vam je pa kristalno jasno, da se da poročiti pred matičarjem in da dve prištevni priči zadoščata. In če imate denar - pojdite raje na potovanje. Pa omislite si spektakularno življenje, v katerem se bo dalo nositi večerne obleke, ki so mnogo lepše od poročnih oblek.

4. sep 2014 6:57

Moja poroka je bila mala... Prisotna sva bila midva, priči, njegova mama in moj oče. Po civilni poroki smo šli na kosilo k starim tetam (ki so se same javile, da bodo na ta način sodelovale), daril pa nisva dobila, ker sva jih strogo prepovedala. Najina filozofija je pač, da sva se poročila zase, ne za druge in ne zato, da bi kaj dobila. 

4. sep 2014 7:11

S tem se pa še kako strinjam. Tudi z Vendelino jr. in poroko Riddle. Pač nisem romantična dušica..

Denar kot poročno darilo mi pa tudi ni všeč.

4. sep 2014 7:22

Na poročno slavje se da razmišljati tudi v stilu, da dejansko prirejaš privat čago, s polnimi mizami in rajanjem do zore za ljudi, ki so ti blizu in jih imaš rad.

Roko na srce, ampak takšne čage v življenju nimaš dostikrat priložnosti pripraviti. 

Svoje veselice ne bom pozabila - nikoli 

Ampak, vsak po svoje...

4. sep 2014 7:38

Meni ni pa nič všeč...no ne razumem,kako lahko...bom povedala primer...sta prišla mladoporočenca povabit in vprašamo,če majo kakšne posebne želje glede daril in nevesta reče ''najraj denar'' ,kar direkt..ne vem no. In sva se odločila, da dava bon iz gradbene trgovine za 1000eur,ker so zidali(mož priča) in spet njen odziv ob darilo ''uredu bo'' .Ne vem,včasih smo bili malo bolj obzirni. Nobene hvaležnosti ni..mogoče je bilo pa premalo za kakšno ničlo.

4. sep 2014 8:17

V zadnjih dveh letih sem bila na dveh ohcetih in sem dala tri poročna darila.

V vseh primerih sem podarila kristalni okvir Steklarne Rogaške, z neopaznim vrezom. Pošljejo po pošti.

Denar je najbolj neosebno darilo, vendar je nad tem prepričanjem prevladala praktičnost, ker so pari že vse imeli.

Naslednje vprašanje je bilo, koliko denarja. Pravilo je, da naj bi denarni znesek pokril stroške gostije, to naj bi bilo 50€. Odvisno je od sorodstvenega razmerja. V vseh primerih sva darilo z mamo, ki je edina sestra matere, dali po 100€. Tretji primer pa je moj ljubljenček, sosed, ki si ji prislužil prav tak znesek.

Zaradi odnosa do podarjanja denarja, sem ga primerno embalirala. V enem primeru sem petake zložila v poceni okvir za sliko in dodala listek z napisom " V sili razbij steklo!". V dvep primerih sem uporabila veliko stekleno posodo, v katero sem nasula največje makarone. Določeno število makaronov sem napolnila z zvitimi petaki, kar se je moji mali nečakinji, ki je pomagala pri polnjenju, zdelo sila imenitno. V prvem primeru sem polnjene testenice pobarvala s srebrno barvno, v drugem pa ne več. Zavito je bilo na domiselni način, v obeh primerih pa so se drugo svatje hahljali in komentirali makarone. Ko smo prišli v dvorano za ohcet in se posedli, je naša mala odšla do neveste in jo opozorila, da naj ne kuha makaronov, ker je v njih denar.

Pomemben je fit bek. Obdarjenci so bili navdušeni nad idejo. Prvi par je bojda nepopisno užival, ko je na poročno jutro prebiral makarone in iskal polnjene. Drugi par, ženin ni vedel, da so makaroni polnjeni, mi je pripovedoval, a je pač mislil, da je darilo steklena posoda, makaroni so za hec, ker je iz skromne družine. Potem pa je videl, da nekaj štrili iz nekaterih ...

Pred časom sem videla idejo. Voščilnico, s poskusi voščila, v rokopisu. Nato prečrtano. Na levi strani pa je pisalo. " dnar pa je le dnar" in en smajli.

Pripravljam še eno darilo za poroko, na kateri zaradi hude bolezni v družini, nisem bila. Amapak o tem drugič.

Ženinu iz gornje zgodbe sem za 10 RD podarila denar, ker si je nekaj kupoval. Spekla sem torto, v sredino pa sem dala rumenjak iz kinderjajčke, v njem pa denar.

4. sep 2014 8:39

Frina, odlično.