10. sep 2014 1:10
Poročena nisem in še nekaj časa verjetno ne bom, tudi v bližnjih krogih se mi bolj malo ženijo, tako da sem na ta račun bolj kratka z izkušnjami.
Mi pa ob ugibanju, ali naj bo (poročno) darilo všeč podarjevalcu ali obdarjencu, pa ali je bolj dati nekaj osebnega ali zgolj neoseben denar, pa koliko in kako pride v spomin božična situacija izpred slabih treh let. Po več kot 10ih letih delovanja me je zapustil moj mini tevejček, diagonale nekih 30cm. Stara škatla, ampak za miniaturen podnajem, v katerem živim že dlje časa in tudi še nekaj časa bom je bil perfekten. O novem nisem razmišljala niti za sekundo, zaradi dejstva, da so zadeve skoraj v celoti dostopne na spletu in zaradi prostorske stiske, ki je res precejšnja. Čez dober mesec dni, me je pod jelko čakala plazma TV v velikosti manjše klubske mize, darilo staršev. Ta ista starša sta bila gosta v mojem stanovanjcu vsaj 10x, torej sta dobro vedela, da ogromnega TVja absolutno nimam kam dati. Na moj težko prikrit nejevoljen pogled, sem dobila pojasnilo, da je bila cena ugodna, pa da mi bo še kasneje v kakem drugem stanovanju prav prišla...
Hkarti sem v tistem obdobju večkrat omenila, da mi bo vsak čas izdihnil zgonjeni laptop in da bom za novoletno darilo najbolj vesela kakega prispevka, magari 10, 20€. Ob študentskem delu, najemnini, hrani in ostalih stroških pač pač 500 in več € ni bilo ravno enostavno prihranit.
No ja, da zaključim, službica, četudi uboga, je, laptop kupljen brez enega podarjenega centa, televizija pa je, enkrat prižgana, skoraj 3 leti preživela zavita v folijo pod posteljo. Sedaj je romala k prijatelju, da bo vsaj stala pokonci na polici, gleda pa je niti on ne.
Tako da morda v izbiro darila le velja vključiti nekaj razmisleka, sploh zato, ker tu ni govora o obesku za ključe za 3€, ampak o precej večjih vsotah. In da potem 100, 200 in več € leži pod posteljami in se praši na policah, pušča malo grenak priokus v ustih na obeh straneh.
Viva Meier