Listnato testo

19. jan 2006 12:58

Ej, Dragička, si mi pa dala kompliment. Pa kaj morem, če obvladam vse mogoče recepte in pripravo hrane, še nikdar pa mi ni uspelo vlečeno testo (listnato pa zelo, zelo, ampak se mi res zdi zguba časa, ko pa je kupljeno čisto v redu), da ne govorim o palačinkah. Ko se jih lotim, moji jedo šmorn, razen če je doma svakinja ali tašča, ki iz moje nesreče potem ustvarita palačinke... In zdaj sem jaz lena? Nisem, nisem, samo malo preračunljiva sem postala: ne ukvarjam se s tistim, kar mi ne uspe, sploh če je čisto soliden izdelek na prodaj v bližnji trgovini. Vsak po svojih zmožnostih pač...Pa saj nisem zares huda nate, pišeš isto kot govorita moja mama in tašča. In posledica - oni dve delata vlečeno testo, jaz pa jem.... Mamamia mamamia

19. jan 2006 15:37

Mamamia, ne me napak razumeti za vlečeno testo, ni bilo popolnoma nič osebnega. Veš, počutim se nekako, nekako..., kot da sem že splezala do nekam... in sedaj se oziram in gledam na zanamce, na tiste, ki še hodijo za menoj. NE SE BAT, NISEM PESNIŠKA DUŠA... Bojim, ob vsej tej izbiri na tržišču, da enega lepega dne ne bo kuhinja postala prostor odveč... Bojim se, kaj bomo naredili s planetom s tolikimi čistilnimi sredstvi, s tolikimi dozami pod pritiskom, s tolikimi smetmi, plastičnimi vrečkami... Kakšni bodo današnji otroci, če so pa celi dan od doma, ko starši delajo od 8 - 17 ure? V nedeljo jih pa starši peljejo v Mc Donalc ali na pico. Ali bodo oni vedeli, kaj pomeni domače kosilo in cela družina za mizo? Dostikrat se z možem pogovarjava o tem, kam vse to pelje, on mi pravi: "Ti bi rada krivo Drino zravnala." Vem, da sploh nič ni v moji moči, mogoče to, da se odrečem spreja, ali laka za lase. Kaj mislite, da jaz doma samo mesim in kuham? Tudi jaz kupujem vlečeno in listnato testo. Izpade tako, da 4 x kupim, petič pa zamesim - to zaradi nostalgije. Vsaj enkrat - dvakrat na mesec pripravim nedeljsko kosilo za celo družino. Ali mi ne bi bilo lažje, da bi jih povabim k Jurmanu na kosilo? Ne, ne..., ni to to.... Kje so tiste vonjave, ki se razlegajo po stanovanju, oni pa vohajo, kako fajn diši. Odprle smo temo "Preproste jedi". Kaj bodo pisali na forumu čez 30 let o preprostih jedeh? Ko pa prebiram to našo kulinariko, sem pa potešena, poglejte me smo še tu... koliko mladih mamic, mladih deklet pa toliko želje po znanju, toliko novih idej, da mi je kar toplo pri srcu. Iz naših kuhinj se še razlegajo prijetne vonjave - se pravi, z naše strani ni bojazni, da bi kuhinja postala odvečni prostor. Zato - naj živi doma narejeno vlečeno in listnato testo, naj živi potica. Lep pozdravček!

19. jan 2006 17:46

Ja, Dragička, saj sem vedela, da si iz pravega testa..čisto prav sem razumela tvoje razmišljanje Pri nas doma imamo med tednom urejeno, da tri babice (vska po en dan) in še ena gospa kuhajo, čeprav se vsa družina težko dobi skupaj. Ampak ena vez med nami je le- to skupno toplo kosilo, pa dogovori, kaj bomojutri jedli in poodbno...Ob sobotah in nedeljah praviloma kuham, tudi domače jedi, odvisno je seveda od "naročil" mojih. Pa tasta in taščo povabimo, ali moje starše, pa svakinjo in njeno družino, ki so v isti hiši...tako da to tradicijo lepo vzdržujemo. Tudi zajtrki so ob sobotah in nedeljah ob istem času - ne sicer skupni, ker si prirpavljamo vsak svojega (mi trije, ne vsa hiša..., sin pa še seveda spi), ampak smo skupaj, ko se motovilimo po kuhinji in pripravljamo jedi ter pogrinjamo mizo. Samo da smo skupaj! No, pa praznična peka in praznično druženje ob mizi. Tako da tudi z amlado generacijo še zdaleč nič ni izgubljeno. Moji otroci pravijo, da so veseli, ker imamo tako urejeno, in da bi nekaj pogrešali, če tega ne bi bilo. Torej so naše mame in tašče tudi na nas mlade gospodinje prenesel nekaj tradicije, vlečni in listnato teso gor ali dol... Dragička, ostani kot si, pa bo. Za vse nas je pdo milim nebom in v kuhinjah dovolj prostora... Mamamia mamamia

19. jan 2006 18:18

Sama sem doma (mož fuša), skuhala sem si kavico, vzela koš s perilom, da ga bom dala v stroj, pripravila desko za likanje.... Med tem je pozvonila soseda na vratih s povabilm za na kavico - seveda odšla sem in zatrumbala eno uro... Vrnila sem se nazaj v stanovanje in ko sem zagledala prostor, ki sem ga pustila - koš s perilom, likalna deska, skuhana kavica... tako sem se sladko nasmejala . Pravkar sva sklenile, da je najbolje, da delaš tisto, kar te veseli. Nocoj sem prav vesela... Pozdravček!

20. jan 2006 7:26

Dragička, ne skrbi zaradi tihožitja v kuhinji. Mislim, da je kar prednost, če si se sposoben prepustiti trenutnemu navdihu. Žehta počaka, tudi pospravljanje, druženje z ljudmi je pomembnejše. Še nekaj bi dodala na gospodinjske posle. Opazujem svojo taščo: v nedeljo zjutraj da prvo žehto v stroj, ki ga vključi ob 6 zvečer. Ko je oprano, da vanj nove cunje, ampak stroj prižge v ponedeljek zjutraj. Ponedeljek dopoldne je dan za sušenje, popoldan se perilo zloži, v torek dopoldan se zlika. In tako že 20 let, odkar je upokojena. Mislim, da ti je v takem primeru delo obveza, ker si vpet v okove lastne organiziranosti. Zdi se mi kar pomembno, da delaš takrat, ko se ti da. Seveda je treba oprati in zlikati. Ni pa nujno, da vedno takoj. Zakaj ne bi prestavil na poznejši čas, ko boš pri volji. Če nekaj delaš samo zato ker moraš, bos slabo opravil, pa pe preveč energije ti bo šlo. mimika

20. jan 2006 10:57

Točno, mimika. Jaz tudi včasih puščam delo, še nobeno mi ni ušlo: ves prah me je počakal, celo vedno več ga je bilo, tudi perilo se ni izgubilo, kvečjemu povečal se je kup, podobno je bilo z nepomito posodo. In če pomisliš, da lahko delo pustiš za jutri, ker ga bo namesto tebe morda opravil kdo drug, toliko bolje.... Perilo perem, ko se ga nabere za en stroj, niti ne gledam na dnevni in nočni tok. Nisem tip, ki bi karkoli počela po določenem urniku, to bi me ubilo. Ampak vsak po svoje, kajne? Če nekoga osrečuje organiziranost in držanje po nekem urniku, tudi prav. Se pa jaz morda lahko vprašam, kaj mu v življenju sicer manjka? Včasih kak odklop še kako prav pride. Dragička, čestitke za tvoje ravnanje. Boš pa likala, ko sosede ne bo, kajne? Mamamia mamamia