Alkoholizem

O alkoholizumu oziroma njegovih stopnjah, tja do Beta alkoholika, sicer nekaj vem. Me pa zanima, kaj vi pravite, kaj je zmerno uživanje alkohola, kaj pa pretirano? Kam bi uvrstili dokaj redno pitje na primer štirih, petih brizgancev na dan, in to kar nekaj dni v tednu, recimo pet ali šest? Pa vmes še kaj žganega, bolj poredko sicer, ampak vseeno, pa kakšen pirček ob večerih, tri ali štirikrat na teden na primer?

Torej - kaj je za vas zmerno pitje in kaj pretirano? Oziroma kako sploh postaviti to mejo in kaj so po vašem mnenju prvi znaki, da gre za nekoodvisnost od lakohola, ne glede na to, da človek, ki pije, kot sem opisla zgoraj, normalno opravlja svoje delo in se ga "do daske" napije le tu in tam oziroma na kakšni zabavi bolj zaprtega tipa?

Mamamia

mamamia

15. jan 2006 16:43

Enkrat sem prebrala, da ljudje, ki pijejo takrat, ko so veseli in v družbi, niso v nevarnosti, da postanejo alkoholiki. Da pa ko človek enkrat začne žalost utapljati v alkoholi, potem je pa že alarm. mimika

15. jan 2006 17:08

DRAGA MAMAMIA primer kot si ga opisala je v medicini pravzaprav že alarmanten, čeprav je takih ljudi v naši ljubi Sloveniji kar precej. Ni problem, da tak človek ne bi dobro opravljal svojega dela, saj posledice, ki jih povzroča alkohol, ali bolje spremembe, niso opazne čez noč. Alkoholizem je težka in zahrbtna bolezen, ki se počasi tihotapi v življenje in se počasi prevesi čez točko, ko človek ne ve kako ven. Priporočam prenehanje oz. vsaj 1 mesečno abstinenco in ob tem ocenitev ali so opazne kakršnekoli posledice tega uživanja alkohola - psihične ali fizične. Sama klasifikacija alkoholika ni toliko pomembna, kot to, kako se to odraža pri vsakem posamezniku. Moje mnenje je, da je tako pitje pretirano. do 3 brizganci in nič drugega bi bilo še eventuelno sprejemljivo. Pa lep pozdrav. božena

15. jan 2006 17:13

Jaz pa sem hud nasprotnik alkohola, pa ne zato, ker sama ne pijem že 18 let zaradi bolezni, ampak ker sem že videla in še videvam nesrečne družine, ki jih je in jih uničuje alkohol. Mislim, da sem dovolj napisala! LP! Galja

15. jan 2006 17:14

Temu jaz tudi pritrjujem, kot tudi temu, da tisti, ki odkrito prizna, da rad nekaj spije, ni alkoholik. Bolj nevarni so tisti, ki to skrivajo, še bolj pa po moje tisti, ki zavračajo pogovor o pasteh, ki jih nosi s seboj alkohol. Zase vem, da sem vedno rada spila kozarček (ali pa dva in tri, jasno) dobre pijače, bodisi vina, konjaka, metaxe, travarice, kaj vem česa vse. In tega nikoli nisem skrivala. Tudi "nalili" smo se ga kdaj in doma včasih kar tako izpraznili kakšno steklenico (ali njih več, kakor je naneslo). AMpak to se ni dogajalo vsak dan in nihče od nas ni čez dan "iskal" alkohola, pa tudi vedeli smo, kako piti, da se ga ne naliješ na začetku zabave in potem hitro "padeš" oziroma ugasneš ko sveča... In če je kak dan minil brez kaplje alkohola, ni bilo nič narobe in nihče ni tega pogrešal. To pravim zato, da ne bi kdo mislil, da sem kak zadrt antialkoholik. Tudi zdaj, med dieto, priznam, da bi mi kozarček redečega ali penine še kako teknil...Ampak v okolju, ki mi je blizu, vidim, kako nekdo brede in zato sprašujem, ali je res zmerno pitje, če gre nekdo vsak dan iz službe z nekaj kozarčki "v riti", ki se ne zna ustaviti pri tretjem kozarcu vina po malici ampak neha piti šele potem, ko pijače zmanjka, ki ne prenese pogleda ne na poln ne na prazen kozarec, ki ne pristaja, da bi kaj v steklenici ostalo tudi za jutri, ko pogovor nanese o mejah pa zagovarja stališče, da nima smisla abstinirat niti za nekaj časa, da se telo "očisti" po praznikih, ampak je treba vedno piti v zmernih količinah...Pa smo na začetku zgodbe - kaj je to zmerno oziroma kje so meje relativnosti zmernega? Saj vemo, eni prenesejo več in drugi manj, eni so do alkohola strpni čez vse meje, drugi nestrpni do neskončnosti... Mamamia mamamia

15. jan 2006 17:51

Tisti, ki ga mora zvrnit že na tešče,se lahko reče da je alkoholik.Sosed pa se je že zdravil v Idriji,vendar je zopet zabredel v težave.Če ga malo ne spije se ves trese.Ga mora da se umiri.Ko je preveč,je pa preveč. Kdor pa spije kakšen kozarček v dobri družbi ali spije kozarček ali dva v času kosila pa še ni alkoholik. Sem pa proti alkoholu in mislim da je kozarec grozdnega soka ravno tako zdrav kot kozarec vina. Vesna Leben

15. jan 2006 18:05

Bozena, zelo blizu mi je tvoj način razmišljanja, sama tega svojega sodelavca in našega družinskega, tesnega, prijatelja, doživljam na ta način. Problem je v tem, ker ne zmore več abstinence. Ko smo se pogovarjali o "čiščenju" organizma - saj veš, prazniki in podobno - je sveto napovedoval, kaj in kako, potem pa klonil že drugi dan. Po sistemu "pa saj sta bila samo dva kozarčka...". No, naslednji dan so bili trije, vmes se ga je tako mimogrede, brez nekega razloga, v enem tednu dvakrat nalil, potem pa obelodanil, da nima smisla čistit organizma, ampak zmerno piti. Pa seveda, da je frajer, ker ga alkohol še ni vrgel po tleh...(na zabavi res ne, a jaz vem, kako je bilo, ko sva ga z ženo spravili domov...). In kar je še posebej zaskrbljujoče: do pred kratkim je bil tako imenovani "veseli pijanček", tudi če je bil krepko nalit, ni delal težav in ni bil prepirljiv, kaj šele žaljiv do koga. Zdaj pa je nemogoč in ko vidim, kakšne žaljivke stresa na račun najožjih prijateljev, sploh pa njegove žene (in to od takrat, ko mu je rekla, da je šel čez vse meje in naj se spravi v red, da mu je tudi pripravljena pomagati pri tem), me skrbi toliko bolj. Res je neugoden in zdaj od blizu vsaj približno vidim, kaj se dogaja v družinah alkoholikov. Čeprav zanj po moje še je rešitev. Nočem se vpletati v njuno razmerje, daleč od tega, ampak vidim, kako razdvojena je prijateljica, mi ni vseeno. In navsezadnje, kdo pravi, da se to slej ko prej ne bo začelo dogajati tudi nam? Sem pa našla temo za nedeljski večer.... Mamamia mamamia

15. jan 2006 18:16

Če povem po pravici, je po moji presoji že tisti pregovorni deci ob kosilu za zdravje preveč. Ja, sem ena tistih, k iso do alkohola nestrpni, kot praviš ti mamamia. Iz čisto osebnih razlogov, v Sloveniji namreč do alkohola vlada neko vsesplošno odobravanje. Že od srednje šole sem bila čudak in so se mi posmehovali, ker nisem hotela piti. Hvala lepa! Ampak nekaj tistih, ki so iz mene brili norca, je danes zapitih (ja, pri 3 0letih so ljudje že zapiti), par pa jih je mrtvih. Naj zveni še tako grdo, ampak s "par kozarčko za družbo" v riti so končali z avtom iz ceste. Tudi pri meni doma ni bilo nikoli lepo ravno zaradi t.i. zmernih pivcev. Da si človek gasi žejo z alkoholom - o, ne, to ni zmerno pitje. Zmerni pivci pa taki, zmernih pivcev ni. Čeprav bom mogoče s tem marsikoga užalila. Človek, ki je žejen, naj spije kozarec vode. Alkohol pa... postane hitro razvada in izgovor, da se pivcu ni treba več ozirati na soljudi. Da mirno špila svoj egoizem in prizadene vsaj najbližje. Sem malo zašla, ampak vseeno, kar opisuješ mamamia, je problem z alkoholom, ne zmerno pitje. tjas

15. jan 2006 18:22

moje izkušnje v službi so take:če se ga je napil kakšen dedec v službi smo se samo malo pomuzali in delali naprej,še komentirali nismo nič.Ko pa se ga je napila nekajkrat ena sodelavka,je bilo veliko negativnega komentiranja in seveda zraven grožnja od nadrejenega....v primerjavi z tistim decem ni bila prav nič faca. Bernarda

15. jan 2006 18:35

Vidim, da vendarle ne pretiravam s svojimi pogledi, kje se že začenja odvisnost od alkohola in kam nekatera ravnanja peljejo. Meja med še sprejemljivim in tistim, kar že pelje v odvisnost in vse, kar sodi zraven, je seveda zelo zabrisana, odvisna od mnogih okoliščin. In tudi mene moti ta neskončna toleranca do alkohola pri nas (pa saj je ponekod po svetu enako, če ne še hujše, ampak mene birga moja okolica, ne druga), sploh pa, kakšen je odnos do moških in žensk ob enakem ravnanju...In predvsem, kako malo ljudi se je pripravljeni soočiti z nevarnostjo, da so njihovi najbližji na poti v odvisnost... Mimogrede, ste ob vseh teh razpravah o zaprtju trgovin ob nedeljah morda naletele na predlog, da bi ob sobotah zvečer in ob nedeljah zaprli tudi bifeje? Za točajke v njih se pa nihče ne zavzame, čeprav delajo še v hujših razmerah...Kot je lepo napisal Franc Milošič v Delu enkrat prejšnji teden, je trgovakm vsaj prirhranjeno, da jih vinjeni kupci ne prijemajo za zadnjice, pa tudi z noži ne mahajo pred njimi in jim ne mečejo kozarcev. Natakarice pa to vse doživljajo, a se za njih nihče ne zavzame, pa jih tudi doma čakajo otroci in družine...Kot je ugotovil novinar, bi pa bilo za Slovenijo le preveč bogokletno, ko bi ob nedeljah zaprli bifeje....Ga ni politika, ki bi si to upal predlagati... Tudi jaz sem za to, da so trgovine ob nedeljah pretežno zaprte, da ne bo nesporazumaov. Samo ne me fopat z razlogom, ki je privedel do te odločitve. Z vsem spoštovanjem do prodajalk, toda tu so tudi medicinske sestre, ki delajo tudi ponoči, pa vrsta drugih poklicev...AMpak ta debata je mimo, toda v omenjenem članku je bilo toliko resnic in grenkih spoznanj, da sem vam ga morala omeniti...Mamamia mamamia

15. jan 2006 19:41

Ob tej temi se večkrat krešejo mnenja, bi rekla da je to posledica vsesplošne prisotnosti alkohola pri nas. Pri nas ima vsaka "poštena" družina na vinorodnih območjih zidanico in trto, če ne si že čuden (vsaj pri nas na Dolenjskem je tako). Dejstvo je, da se dogaja to, da se še vedno marsikaterga otroka uspava z dudo pomočeno v vino, kar lahko dolgoročno močno vpliva na odnos otroka do alkohola. Mislim da tudi visoki davki, kot npr. v Veliki Britaniji ali omejitev proizvodnje in prodaje ne bi omilili problema. Predvsem gre za kulturo pitja, ki je v določenih okoljih enostavno ni. Jaz spijem ob dobrem kosilu, mogoče 10x na leto deci vina in vem, da nisem alkoholik, ker bi lahko preživela brez tega. Meni je to pač užitek in spijem dobro vino in ne liter Starčka vsak dan. Kot drugo, najbrž poznate zakon o prepovedi prodaje alkoholnih pijač. Vse kar je naredil je to, da si otroci nakupijo pijače prej in so do 22 ure že naliti po parkih... Vzgoja se začne doma in otrokom manjka prej omenjena kultura pitja. Mogoče je bilo včasih drugače, ampak pri nas doma je bil alkohol vedno doma, razni likerčki, vino, ipd. ampak od nas treh otrok nihče tega nikoli ni niti poskusil niti sedaj ne pije... Pa nikoli niti nismo hoteli probati, niti nam ni tega nihče prepovedal ali zaklepal. Je pa alkoholizem problem, ki se tiče vseh nas, če ne zaradi drugega zato, ker gre iz našega žepa vsakič denar za zdravljenje ljudi, ki potem največkrat spet zaidejo na stara pota. Malce sem se razpisala, ampak načeloma sem tudi jaz proti alkoholu, vendar ne prenesem pa trditve da je vsakdo, ki spije kdaj ob kosilu kozarček vina, alkoholik oziroma potencialni alkoholik. Opisani primer mamemie pa bi rekla da je nekdo, ki ima očitno težave, ki jih rešuje na ta način ali pa je že razvil stopnjo odvisnosti. Upam da bo zbral dovolj moči v sebi, da se reši in ne razbije družine. lp, Marija