Pride kdaj dan, ko hoče človek za likof po še eni delovni zmagi kaj poštenega pojesti, se pravi kaj več kot pol metra pasje radosti in četrt kruha in stvar tudi primerno zaliti, s povdarkom na primerno, kajti pot do prestolnice je še dolga. Pa se s kolegom odločiva za kosilo v priznani gostilni Rajh v Bakovcih.
Dobri obeti in želja zaužiti profesionalno pripravljeno hrano so naju zdelana privlekli prav tja. Gospa natakarica naju vljudno sprejme v goste, ko pa na steni nad izbrano mizo zagledam priznanje za Zlato žlico se mi zasvetijo oči.
Navdušenje in pričakovanje ne mine zlahka, pa vprašam, če imajo kosila; seveda pripravljenih kosil ali pa recimo malic nimajo povsod. Prijazna natakarica vljudno pove, da da. Sledilo je vprašanje kaj imajo in odgovor, da imajo pripravljeno to, to in to pa to... kakih pet jedi je bilo naštetih. Odlično, sem si mislil. Hotel sem še vprašati za ceno, pa nisem hotel težiti, ker itak vedno, poleg tega pa sem sam pri sebi razmišljal, da je kosilo pri Rajhu verjetno malo dražje, kakih tisoč petsto tolarjev recimo.
Naročiva jelenov ne vem kaj v nevem kakšni omaki in nič se mi ni zdelo čudnega, ker sem v Ljutomeru naprimer jedel za malico zelo okusno divjo svinjo za borih šeststo SIT. Natakarica še ustrežljivo vpraša, če bova tudi prilogo, si jo izbereva, vpraša še če bova solato in si sam od mnogih izberem motovilec. Mislim si, super, profesionalno, izbiraš lahko kakor te je volja. Odlično.
Še pol litra odprtega belega na mizo in čakava na jedačo.
Za začetek juha, nato jelen in ostalo. Bilo je zgledno pripravljeno in z vinom sem bil zadovoljen. Zaprosim za račun in počutim se nekoliko nelagodno. Pogledam na steneno, čez obraz pa se mi razleze nasmeh, ko gledam priznanje Zlata žlica. Gospa natakarica prinese terjatev za zapitek. Sedem tisoč tolarjev in nekaj. Pripopam se na sedež. V želodcu sem začutil jelenove rogove, od Zlate žlice na steni pa je ostala samo zlata žilica v riti. Poklapana sva se pobrala iz prevarantske oštarije in do centra Slovenije priganjala ubogo Škodo, da je od sile pihala in ječala.
, da se je le nekdo oglasil s kritiko na lokal, ki uživa ugled, dejansko pa spi na zamaščenih lovorikah socijalizma. Tedaj so vodili kolo z lahkoto, ker ni bilo prave konkurence. Sam sem imel podobno izkušnjo, čeravno se uvrščam med premožnejše slovence (pa ne da bi se hvalil),rogov nisem začutil v želodcu temveč kar na glavi, saj so mi jih mimogrede nataknili. Lokal sem zapustil z nataknjenimi rogovi (kapitalca)˛
, da me je lovec v bližini zamenjal za divjad, ter začel neusmiljeno streljati za menoj. V Ljubljano sem se vrnil 
za kg težji zaradi šiber v predelu sedala.Po duši sem gurman, a ne maram, da moja listnica cvili od bolečin ko zapušča gostilno.
Praviloma izbiram imenitnejše lokale... Naj za konec naštejem nekaj boljših: Cirman-Medno, Kopačija-Primskovo,Lev-Mestinje(na žalost zaprt s strani sanitarne inšpekcije),okrepčevalnica Valentin-Pragersko,Bizeljski hram-Tržaška c. Lj., Pri Tinci-Radohova vas,Bife Šipca-Iv.gorica,Krpanov hram-V.Lašče, Fortuna-Lj.(koliko kosov kruha ste pojedli?),Cugelj-Trebnje...
In kakšna je vaša TOP lestvica?
Spremenil(a) - Boris Kopitnik dne 03 okt 2001 14:06:58
Jernej
Urednik kulinarične Slovenije
En krasen socialkulinaricen pozdrav
Henri
